Ko me je v nedeljo poklical reševalec Bojan, da sem mu dal napačno telefonsko številko Ticota in da je že pred njegovo hišo, sem mislil, da se ne bo dobro končalo. Ker Tico non stop vandra okoli in sem bil prepričan, da ga ne bo doma, a je bil in čez dobro uro sta bila že pri meni. Pa seveda se nam nikamor ni mudilo, saj sem moral še vso opremo skupaj zmetat pa prav vse gostilne smo oblajali na poti do najboljše bistriške gostilne, kako smo pa tam spet na debato o medvedih prišli, se mi pa tudi sanja ne. Da tam pod neko lovsko prežo prav vsak dan različne kosmate mrcine hodijo na koruzo, smo izvedeli. Ponavadi okoli devetih zvečer. Sem, blebetalo, kakršno sem, ko vedno bleknem, preden dobro razmislim, bleknil, da enkrat bi si šli zadevo pa tudi mi jamarji v živo ogledati, pa je lovec na uro pogledal, ki je kazala deset minut do devetih, zamrmral, da ni boljšega časa kakor prec in smo že bili v avtomobilih. Saj ko smo vozili za lovcem, smo se še smejali, ko smo pa na vlaki izstopili iz avtov in nam je zaukazal tišino tistih dvesto metrov do preže, pa ni bilo več tako smešno. Mi je takojci na mehur udarilo in sem moral odtočiti, ko sem se pa enkrat vmes ozrl in opazil, da je četica od mene oddaljena že kar nekaj deset metrov, sem pa mašinco pospravil še ko je teklo in stekel za njimi. Pa v kroksih ni šlo najhitreje, sem zgrožen pomislil in to svojo ugotovitev tudi Ticotu šepetaje med hojo zaupal, ko sem jih dohitel. Jih moraš pod nujno zaklenit, je svetoval Tico in najprej mi ni bilo povsem jasno, kaj hoče, dokler nisem pokukal na njegove podplate in opazil, da je tisti pašček potegnil nazaj čez peto, da se natikači niso tako sezuvali. Sem itak nemudoma, ampak res nemudoma še moje krokse zaklenil, če bo potrebno zaštartati, kar je v dobro voljo Bojana spravilo. Da naj se nič ne bojim, da ko bom krenil, bodo kroksi itak v drugo stran krenili, če bodo pa po kakšnem čudežu slučajno na podplatih ostali, se bodo pa itak vžgali in stopili. Pa še predlagal je, da če bo medved slučajno res že na krmišču, da naj kar črto potegnem, da on se bo pa potem medvedu samo umaknil, da me bo lažje ujel! Je lovec začel stopati še počasneje in ukazal popolno tišino, meni je pa gate začelo v rito vlečt, ko smo se približali jasi. Vsi nas učijo, da moramo biti v gozdu glasni, mi pa na krmišče hodimo čisto potiho, da ne bomo splašili medveda! Kaj pa bo, če bo medved že tam? Nič, mirujte in počakajte, da neha pizdakat! Mi je bilo že žal, da smo se odločili za to neumnost, a ko je lovec pokazal na prežo in sta Bojan in Tico tiho splezala nanjo, lovec pa potiho a hitro nazaj proti avtu, kaj dosti nisem razmišljal in sem še jaz zelo urno splezal v tisto leseno hišico, ki niti polha ne bi zadržala. Smo bili povsem tiho in bolj ko je svetloba pojemala, bolj smo imeli oči na pecljih. Gozd je bil poln šumov in zvokov in na vsakega smo trznili, a ko je v bližino res prikolovratil medved, smo takoj vedeli, kaj prihaja. Pod njegovo težo so pokale suhe veje in vsak pok je povzročil, da so se mi naježile dlačice na hrbtu. Potem se je zaustavil, še preden smo ga zagledali in nek čuden zvok, še najbolj podoben konjskemu hrzanju, je zaparal v noč. Potem je bilo nekaj časa tiho, nato se je spet oglasilo pokajoče vejevje, nekje pod nami s strani se je pa nekakšno prhanje zaslišalo. In potem vse tiho je bilo … In itak potem pomisliš, da medo zna plezati in lestve uporabljati in gatke še malo bolj v rito povleče, potem pa nenadoma ugotoviš tudi, da zunaj je temna noč brez lune, spodaj kolovrati medved, ti moraš pa še do avta, ki je kakšnih 200 metrov proč! Jap, zadeve res nismo dobro premislili, če sem iskren! Reševalec Bojan je skozi okno stegnil glavo, da bi bolje slišal, kaj se dogaja zunaj, Tico mu je pa na klop dva suha storža podstavil, ko je ravno rit dvignil in ko je Bojan spet sedel, je skočil, ko da bi ga medved za rit ugriznil, da je zaropotalo, pa smejati smo se začeli in medved je zagotovo zbežal. Smo še malo poropotali in potem s pesmijo na ustih odskakljali do avta. No, prijatelja nista hotela peti, meni je bilo pa nerodno, zato sem raje en čik prižgal, ki ga že dve uri nisem in sem potem tako kašljal po poti, da se je vsak normalen medved zagotovo usral od strahu! Smo se seveda junaki spet v najboljši bistriški gostilni ustavili, da smo od lovca izvedeli, da nas je medved zagotovo zavohal in je bilo tisto hrzanje in prhanje medvedovo opozorilo, preden se je umaknil, pa špricarček smo dobili, ko smo tako pogumni, potem smo pa kar v jamarski bivak odpeketali, da smo pogreli golaž, saj sploh še nismo jedli. V posteljo smo se spravili zgodaj zjutraj, jaz sem drva žagal, Bojan je imel govorne vaje, Tico je pa punkal, zato smo ponedeljkovo dopoldansko kavo spili kar zunaj. Je Bojči vstal že ob šestih zjutraj in se zlagal, da je ura pol osem, a nisva kupila, zato sva spila mrzlo kavo, pa potem še eno in še eno, da smo se v Čaganko odpravili že po debelem soncu. Imeli smo lep namen kamin v Game Overju plezati, med potjo dol pa še par stvari popraviti in dodelati, a ker smo v vsaki stopnji kaj čarali, da je bolj po varnostnih normah, smo do dol potrebovali skoraj 4 ure. Ko smo zagrizli v kamin, me je pa po dolgem času v Čaganki spet v rito ugriznilo, saj tam gor še nisem bil, to je bolj delovišče Klemija, Ticota in Anžija. Game over je ras fascinantno in gromozansko brezno in ko sem kakšnih 100 m nad dnom na neki polički kuhal kavo, sem bil res navdušen, še posebej, ko sem pogledal kvišku in sploh nisem videl začetka brezna! Ja, še bo potrebno plezati, švicati in garati!
Ure nismo imeli nobene s sabo, a ko smo se odločili, da je tlaka končana, je nenadoma spet padla ideja, da mogoče bi šli pa še enkrat na prežo pogledati, če bo kakšen medved prišel in smo se potem zapodili gor ko dirkalni konji. No, mogoče je reševalec Bojan gor potegnil ko dirkalni konj, jaz sem kot zadnji hitel bolj ko dirkalni konj, malo preden ga dajo v klobase, a nisem popustil, čeprav je iz mene dobesedno teklo. In smo pokukali v vroč dan že ob šestih popoldne. Smo imeli čas se malo očediti in nekaj kofetov v rito zmetati, preden smo se spet na krmišče odpeljali. In spet smo se v avtu hihitali ko punčke, ki prvič vidijo psa na kuzlo skočiti, a ko smo tokrat sami trije izstopili iz avta na tisti vlaki do preže, me je smeh kar malo minil. Sem se sklonil in krokse zaklenil, Tico, ki je imel krokse že zaklenjene, mi je pa priznavalno pokimal. In ko smo čisto potiho hodili proti krmišču, me je prešinila misel, da mogoče je pa bolj pametno, da jamarji trapljamo po globinah podzemlja kakor pa da poskušamo presenetiti kosmato zverino. Oprostite, saj smo se samo malo hecali, gremo prec nazaj v avto, sem pomislil, da bo potrebno medvedu reči, če bo slučajno že tam, a ga ni bilo in smo bili spet na položajih. Pa ga spet ni bilo, pa tudi lomastenje je bilo bolj oddaljeno kot prejšnjikrat, za nekaj strahu je poskrbel le srnjak, ki je parkrat zalajal nekje tik pod nami. Spet v debeli temi smo se tokrat že bolj pogumno vrnili k avtomobilu in si spet pozno ponoči privoščili rebrca na žaru. Sem mislil, da če ju bom dovolj dolgo držal pokonci, da bom zjutraj lahko dlje spal, a sem delal račun brez reševalca Bojana, ki je bil pokonci spet ob šestih zjutraj. Smo še nekaj pojedli, spili par kofetov, potem se pa počasi odpravili proti najboljši bistriški gostilni na kofe. Veliko smo odnesli, je priznal reševalec Bojan že v avtu, jaz sem se pa opomnil, da moram naslednjič narediti inventuro v jamarskem bivaku, da vidim, kaj manjka …
