Kelner

Danes, ko sem zlatemu srednjemu sinu rekel, da samo za par minut h Grdinu skočim, sem se spomnil vica o ženski, ki je za pet minut skočila k sosedi in možu naročila, naj vsake pol ure premeša juho na štedilniku. Je rekel, da bo nekaj avto popravljal in sem si rekel, da to pa moram videti. Par dni je že na Tubi visel in forume spremljal, kako se neke stvari popravijo in se je očitno počutil dovolj poučenega, da se loti dela. Jaz pa dovolj firbčnega, da nos nesem tja. Je še sonce sijalo, ko se je dela lotil, švical sem pa bolj ko ne jaz. On si je lepo armič pripravil in nek z ovčko podložen star plašč ter legel pod avto, meni je pa samo komande lajal, kaj potrebuje. On je ležal in tu in tam kaj odvijačil, jaz sem pa švical in skakal. Najprej se je odločil olje zamenjati. Saj to kakšna raketna znanost sicer ni, bi verjetno tudi sam to znal, a tega še res nikoli nisem počel, zato sem prijatelja kar občudoval, da se je sam lotil tega opravila. Jaz to raje k mehaniku zapeljem, če sem čisto iskren pa predvsem zato, ker bi mi bilo hudo izrabljeno olje v stranišče zliti. Je Tomi suvereno povedal, da to ni noben problem, da to samo v plastenko zliješ in na Petrol odneseš, da oni imajo to radi, a kljub temu tega tudi v bodoče jaz doma ne bom počel. Je Tomi spustil olje in odvijačil izrabljen oljni filter (za kar sicer potrebuješ eno posebno orodje, lahko pa tudi žebelj van zabiješ in potem nekako odviješ, čeprav pri tem malo olja na tla steče in ga potem ne moreš odnesti na Petrol), tisto umazanijo pa potem lovil v nek lavor. Je imel fensi rokavičke, da se ne umaže, a ko je kapljalo pa po majčki, pa ni opazil …

Sva olje zamenjala, potem je še meglenke odvil, ko je bil že spodaj in so samo bingljale na neki žički, zaradi česar ne bi napravil tehničnega, potem je še neke pokrove spodaj odvijačil, ker so samo še delčki viseli gor, večino je pa itak izgubil, ko je skoraj končal, sem pa predlagal, če bi tudi ogledalo popravil. Mu je zaščitni pokrov manjkal. In je popravil, s silikonom ga je zalepil in z vezicami začasno pričvrstil. Mene je bolj kot popravilo samo fasciniralo, kako je v milijon kartonastih škatlah in desetih omarah vedno našel, kar je potreboval, a mi je zatrdil, da to ni nič za občudovat, da to ima on nek sistem. Ki pa je prekompliciran, da bi mi ga pojasnil, ker je sonce že počasi zahajalo …

Potem se je pa odločil, da ko sva že pri delu, da bo pa še zlomljen brisalec popravil. Mene je sicer že rahlo hladilo, ko je sonce zašlo, a sem ostal in svetil. Dobesedno! Mi je v roke porinil električno lučko, da sem mu jo držal, a očitno z mojim delom ni bil zadovoljen in je skočil v hišo po jamarsko svetilko, ki ima bolj usmerjeno luč. Sva ene dve uri snemala neke zaščitne plastične pokrove, da bi do zlomljenega brisalca prišla in me je že ful zeblo, a ker sva bila sredi posla, nisem mogel oditi domov. Pa res me je tudi firbec matral, kaj bo. Ker tisti brisalec je bil res zlomljen, a to za Tomija ni bil noben problem, je imel nek model na Tubi isti problem in je vse skupaj rešil z navadno vodovodno cevjo. Ki je Tomi v milijon kartonastih škatlah ni imel in ko sem že mislil, da bom šel lahko domov, na toplo, ker me je res že zeblo ko psa, se je spomnil. Da ima na podstrešju pol starega bicikla, pravzaprav kovinski okvir. Je s kljunastim merilom desetkrat zmeril in desetkrat ugotovil, da ima prevelik premer, a odnehal ni. Sem moral ven potegniti telefon in  nekaj računati do nezavesti, kakor mi je pač številke narekoval in računske operacije, ko sem mu povedal rezultat, je pa v eni najbolj oddaljeni omari v najbolj spodnji kartonasti škatli našel košček aluminijastega traku prave debeline. In je iz tistega traku samo s pomočjo primeža oblikoval cev, ki je šla v košček cevi s kolesnega okvirja, vse skupaj pa na zlomljeni brisalec. Komplicirano, vem, a verjemite, še bolj komplicirano je bilo to gledati. Ker je pilil, žagal, tolkel, rezal, žagal, krivil … Pa ko je nekaj naredil in poskusil in se je pokazala težava ali napaka, je malo pomislil, popravil, pomeril in se je pokazala druga napaka in tako do nezavesti. Sem bil ves čas prepričan, da mu ne bo ratalo, čeprav sem navijal zanj in celo ko je okoli enajstih zvečer (prišel sem pa ob pol sedmih!) zadovoljno pokimal, da to je to, sem bil skeptičen. Nejevren. Najbolj sem se bal, da mu bom moral pomagati vse skupaj soet tudi na avto dati (zadevo je snel kar skupaj z motorčkom za brisalce) in bom domov prišel ob zori, a se tega na srečo nisva lotila. Ne zato, ker se prijatelju ne bi ljubilo, temveč zato, ker je vse skupaj pokital še z neko pizdarijo z vlakni, da bo še bolj zares držalo in je moral počakati, da se strdi. Sem mu pomagal še vse skupaj pospraviti (je tudi vzelo veliko časa), ko sem se že kar poslovil, da zdaj bi šel pa še malo domov, me je pa začudeno pogledal, če se hecam. Da je dal enkrat vmes čevape iz skrinje odtajati, da jih bova spekla. In sem ostal, kaj sem pa hotel, saj sem s tem rešil dve svoji veliki težavi. Zeblo me je ko psa in v trebuhu mi je krulilo. In sem tam potem ob ognju se grel in se nato s čevapi okrepčal, ko sem domov prišel, sem pa smrdel, ko da sem bil v Čaganki. Pa pozen sem bil prav tako, le utrujen malo manj. Pa samo nos sem malo nesel k prijatelju …