Danes so me prevevali mešani občutki. Saj veste, to so občutki, ki vas prevevajo, če se recimo tašča ubije z vašim novim bemvejem. Ne, nihče se ni ubil z mojim avtom, le od Apeja sem se ločil. Kupil sem ga pred devetimi leti in nekaj časa sem se non stop drlajčkal s tem majcenim vozilom, še najraje pozimi. Potem me je pa pred kakšnimi tremi leti minilo in je postal nepremičnina pred hišo. Ga v bistvu sploh opazil nisem več, le tu in tam je kdo kdaj pozvonil, za koliko prodam. Pa sem vedno tako visoko ceno postavil, da je vsakega kar odneslo, ko je letos v začetku poletja pa Junior poklical, če je zadeva še vozna, da bi jo mladci kupili, smo si ga pa skupaj ogledali in je bil to prav žalosten pogled. Trava ga je preraščala pa umazanija prekrivala in sem spoznal, da zadeva mora iti od hiše. K nekomu, ki jo bo uporabljal, ker drugače bom čez leto ali dve ali tri lahko z njim napravil kot skoraj z vsemi mojimi dosedanjimi avtomobili – na odpad odpeljal …
Smo se dogovorili za malce nižjo ceno, da ne bi rabil polirati in prati in čistiti in pajke z vozilca preganjati, le to sem obljubil, da bo motor kresnil iz kabine, prej ga ne dam. Sem dr. Stibrota poklical, ki je k stvari analitično pristopil. Najprej je akumulator prinesel, preveril, če elektrika je, potem sva pa verglala. A pacek mali ni vžgal, kakopak. Sva v največji pripeki ugotovila šele po treh urah, da se je bencin v treh letih v vodo spremenil in sem moral starega ven spumpati in novega naliti, pa ene dva dni sem vplinjač čistil, sem se z umazanimi rokami spet počutil ko pravi dedec. Je potem končno kresnil in sem se eno dopoldne malo fijakal okoli po naselju, kar brez registracije, sem povsem noter padel, za trenutek sem celo pomislil, da ga ne bi prodal. A sem ga. So danes mladci ponj prišli in seveda je sonce peklo, da sem umrl že, ko sem noter sedel, da bi ga zaverglal, ko pa potem ni hotel vžgati, je bilo pa še bolj vroče. Smo ene dve uri verglali in poskušali, pa nič, sem se enkrat celo uspel malo zapeljati pred hišo gor pa dol, a je kmalu crknil, ravno ko je Grdin mimo prikruzal, da je pomagal zadevo spet pred mojo hišo poriniti. Smo končno znanje izčrpali in sem hotel že denar vrniti, pa niso hoteli, da ga bodo na prikolico naložili, kar se mi je pa nespodobno zazdelo in sem še eno stvar preveril, ki bi znala biti pokvarjena in bi jo znal popraviti in je bilo res to. Bencina ni bilo več! Smo skočili s kantico na bencinsko, stočili v majhen rezervoarček in je kresnil. Je Marjan veselo krenil proti tehničnemu pregledu, jaz pa z avtom tik za njim, da se ne bi videlo, da še nima registracije. No, bi vozil tik za njim, če mi ne bi ključev od avta odpeljal. Ko sem ga končno doklical, je bil že na pol poti in se je vrnil, da sem ga potem res lahko s svojim avtom spremljal, tehničnega smo pa ajncvajdraj naredili. In je zadevica že registrirana, mene pa nanj spominja samo posušen plevel in gola zemlja pred hišo, kjer je tri leta stal. Bom moral počakati, da sonce neha žgat in travo posejati. Pa potem kositi, sem nenadoma pomislil. Hm, sem storil prav, da sem ga prodal? Zdaj bo pa delo …
Tasrednjemu zlatemu sinu sem zvečer pa 20 evrov stisnil, ko je šel s prijatelji na pijačo. Ape časti, sem mu pojasnil …
