Home > Razno > Lola

Lola

23. julija 2015

Moj mladinski roman Iskanje Eve je bil pred časom izbran za letošnjo Rastem s knjigo, kar pomeni, da ga bodo dobili vsi slovenski sedmošolci. Saj sem kar malo ponosen, zelo veliko slovenskih avtorjev se danes pač ne more pohvaliti z naklado 22000 izvodov! Dobro, pa da ga bodo ob začetku leta kleli vsi slovenski sedmošolci hkrati, verjetno tudi ne, a to je že druga zgodba … Ob knjigi je potrebno posneti tudi promocijski filmček in po nekajdnevnih pripravah se je danes začelo snemanje pod režiserko taktirko Tomaža Grdina. In delo s Tomijem je vedno nadvse zanimivo. No, nikoli ni dolgočasno. Okej, vedno je adrenalinsko! Začelo se je zapletati že, ko sem skočil v fotokopirnico, da mi natisnejo dve majčki, prepričan, da mi bo to vzelo kakšnih 5 minut, pa se je zadeva zavlekla na skoraj dobro uro in pol, ker so človeku neke programe zamenjali in potem prinešene fotke ni znal zrcalno natisniti, da bi bila na majici pravilno odtisnjena. Še celo Tomi mu je po telefonu navodila dajal in potem odnehal, pa nikoli ne, na koncu je nekako uspelo meni rešiti zadevo, a sem potem v kafič prišel čisto premočen. So bili že vsi tam in Tomi je kar hitro razdelil delo. Igralca, Žan in Denise, sta itak že prej vedela, da bosta delala ,Uroš, jaz in Denisin  soprog smo pa šele v prijetno ohlajenem lokalu izvedeli za zadolžitve. In kakor se za delo s Tomijem spodobi, smo se na parking odpravili v največji pripeki, ko je termometer kazal kakšnih 38 stopinj! Prvič so se čisto zares sprostili, ko sem na parking pripeljal velik kamion, ki nam ga je prijazno posodil prijatelj Robi Novak, saj takšne zadeve še nikoli nisem vozil in je vse skupaj skakalo kot kakšna kočija včasih na Divjem zahodu, potem smo parkrat na suho probali, da je nervoznost izginila, nato se pa kar na delo vrgli. Na vročino pa kar pozabili, čeprav smo zalogo hladne vode iz plastenk zelo zelo hitro porabili. Bolj smo delali, lažje je bilo, tudi zato, ker je z minevajočimi urami pojenjavala tudi vročina, čisto zares pa zaključili s pico okoli desetih zvečer! Kar ni slabo za posel, za katerega je Tomi predvideval, da ga bomo naredili v urici, dveh, treh! Tomi zadovoljen, menda smo vse naredili točno tako, kot si je želel in kot je treba!

Doma je bila pa predraga mi soproga sicer že v postelji, a še budna, zato mi jih je lahko napela, da kje je naše umazano perilo! Odgovora na njeno vprašanje pa resnično nisem poznal. Po scenariju je moral Žan, ki je zbežal od doma in je imel zato na hrbtu velik nahrbtnik, zaštopati tovornjakarico Lolo in da je bila zadeva videti avtentična, sem doma nahrbtnik napolnil s tistim, kar mi je bilo pri roki. Priznam, lahko bi recimo vanj nametal sveže rjuhe ali brisače ali kaj drugega, a bi se vse skupaj preveč zmečkalo, zato sem kar koš za umazano perilo spraznil vanj. Kako naj pa jaz vem, da se je danes nameravalo prati?! In sem stal med vrati spalnice in razmišljal, kje so naše prešvicane majice in umazane brisače ter spodnje perilo, pa res nisem vedel. Če sem nahrbtnik pozabil v Urošovem avtu, potem so v Ljubljani, če pa v Tomijevem, potem so pa dokaj blizu …

 

  1. Uroš Ilič
    23. julija 2015 at 10:09 | #1

    Škoda da nimaš več mejhnih otrok, če bi ble not kkšne pokakane plenice, bi se u te vročini hitr najdu 😉

  2. 23. julija 2015 at 09:56 | #2

    Hehe, ko da bi mi na letaliscu izgubili prtljago, ne vemo, v kerem mestu so gate … 😉

  3. Uroš
    23. julija 2015 at 02:06 | #3

    … ali v Trebelnem, če se je žan med snemanjem na ta nahrbtnik toliko navezal, da ga je vzel domov namesto svojega. Če boš našel kakšen neznan nahrbtnik, v katerem je mikica, k ti niti do popka ne pride, potem ti je lahko jasno 😉

Comments are closed.