Home > Razno > Nov v hiši

Nov v hiši

24. julija 2015

Ob takšnem bioritmu, kot ga imam, ko spim, ko so normalni ljudje pokonci in sem pokonci, ko bogaboječ živelj spi, večkrat pridem v konflikt. Predvsem recimo s poštarji, ki navsezgodaj zvonijo, da veselo povedo, da sem spet neki iz Kitajske dobil in jo zdaj že sumim, da tako zgodaj kljub prošnji, naj samo obvestilo o pošiljki v nabiralnik vrže, prihaja samo zato, da tečnega zaspanega strička v gatah vidi. Pa z dimnikarji je tudi problem, ko obvestijo, da bodo prišli takrat ali takrat in jim celo uro lahko sporočim, kdaj naj priropotajo, a je nikoli ne upoštevajo in vedno zjutraj pridejo. Danes je prišel ob pol devetih in ko sem ves munjen odprl vrata in že hotel znoret, se mi je povsem prepoten črn možakar prav zasmilil. Ker je bilo že tako zgodaj krepko čez trideset stopinj, on je imel pa zagotovo že nekaj dimnikov za sabo. Sem se mu samo z vrat umaknil, je vedel, kam mora in kaj mora. Jaz sem si pa kofe pritisnil in se malce bolj zgodaj kakor ponavadi na časopise vrgel. Na vrtu imam dopoldne senco in še ni bilo vroče, a ko mi je dimnikar prinesel račun, mu ni bilo nič hladno. Z vrtno cevjo si je opral roke in se malce ohladil, pa kofe sem mu ponudil, a se je samo s kozarcem vode in čikom zadovoljil. Pa celo sesti ni hotel, da ne bo kaj umazal, dokler mu nisem tistega dela časopisa, ki sem ga že prebral, položil na stol. In sva malo klepetala o vremenu, kakopak, potem me je pa vprašal, če sem nov v hiši. Da že ene osem let v naši ulici dimnike čisti in da mu vrata vedno odprejo otroci ali ženska, mene pa da še ni videl. Sem mu razložil, da v tej hiši živim veliko dlje, kot on dimnike čisti in se mu je malo čudno zdelo, vrtal pa globlje potem ni. Je spil vodo, ugasnil čik, vzel denar in odšel novim dimnikom naproti. Jaz sem pa, ko sem ga spremil do vrat, upal, da se ne spomni lanskega leta, ko sva se skoraj zagotovo srečala, a je bilo tako zgodaj, da se tudi jaz spomnim le nekega črnega obraza, obraznih detajlov pa …

dimnikarcek

Comments are closed.