V petek sem imel zvečer literarni nastop. Pred majhno publiko sicer, kar pa naju z Igorjem ni motilo, prijatelj je zadevo peljal, kot da sva na stadionu. In je bilo res dobro, še sam sem marsikaj novega o sebi izvedel! Na srečo se mu je mudilo na drug nastop, tako da je on malo pred deseto zaključil, jaz sem moral pa še na par vprašanj iz publike odgovoriti in sva potem z Grdinom ravno prav prišla do Žigata, da je stvari iz svojega avta, s katerim so se ravno z morja pripeljali, samo v moj avto vrgli in smo pičili v bivak pri Čaganki. Da bomo šli že zgodaj zjutraj v jamo. In smo res šli, čeprav smo šli v posteljo zelo zgodaj zjutraj, saj veste, žar pa to. Dno Viharnika, ki ga je zamašil podor kamenja, je švoh 80 m pod zemljo, a med kamenjem tako piha, da je par kapnikov dobesedno vodoravno zraslo, kar seveda pomeni, da je pod kupom nametanega kamenja zagotovo še luknja. Velika. Smo s sabo vzeli tudi vedro za podajanje kamenja in Žiga in Tomi, jamarska pripravnika, sta se kar z veseljem vrgla na delo. Kakšni dve urici smo se igrali v tistem blatu in njun žar je počasi pojemal, šele sveža kavica med prvo pavzo nam je spet malce veselja do dela dala. In smo blatarili in blatarili in tiste kamne premetavali na drug konec jame, dokler enkrat Tomi ni zavriskal. Da je en kamenček padel v globino! Potem sta se pripravnika še bolj zarinila v delo, ko da sta plačana in malce pred tem, ko materiala ne bi imeli več kam odmetavati, je Tomi zahteval, da mu dam kakšen štrik, da se naveže, če se slučajno pod njim vse skupaj udre. Sem ga navezal in ko smo končno podor prebili (premetali smo kakšnih dva metra v globino), sta junaka spoznala, kaj je čar jamarstva. Sta hotela kar naprej, pokukati, kaj se skriva v temi, a na srečo nismo imeli rezervnega štrika, saj res nisem pričakoval, da bomo prebili. Bolj sem mislil, da se bosta fanta v peskovniku malo igrala, preden prava jamarja postaneta in sem ju komaj ven spravil. Po dobrih petih urah smo bili spet na sopari, pa telefonski signal je prišel in z njim sporočilo Marka P., da sta z deklico na Kolpi, da imata čevape in sir in paradižnike in vse, le placa za peko ne. In smo se mimogrede v najboljši bistriški gostilni še podnevi dobili, čez kakšno uro so pa že čevapi švicali nad žerjavico in raznorazne povrtnine, za kar je skrbela Marka P. gospodična Alja. Še celo Žiga jih je počakal, čeprav je vedel, da se bo posledično povodec, ki ga v rokah drži njegova soproga, malce skrajšal. Sitim nam je potem malce dolgčas ratalo in smo tako malo iz heca Marka P. in Aljo v prvo stopnjo Čaganke spustili. Da s Tomijem vidiva, kako nejamarji nad globino zacvilijo. Pa nista niti malo zacvilila, celo prav nesramno sta uživala, in gor in dol, da se mi je prav zamalo zdelo! Pa seveda sta se spustila in ven prikopala sama, s pomočjo lastnih mišic! Smo potem ob ognju sedeli in klepetali, enkrat vmes me je pa od strahu kap udarila. Je namreč v gozdu nekaj zarulilo, kakšna lisica, srnjak morebiti, česar sem v bistvu že vajen, a je Alja tako skočila, da je še meni srce padlo v pete! In sem potem, kakor je noč trajala, dobil več kot zadoščenje za pomanjkanje vpitja pri spuščanju v jamo, saj je bogica najmanj štirikrat na polno zaštartala v bivak, ko se je kakšna neznana huda zver preveč približala, pa tudi kasneje je ob ognju sedela tako, da je imela nogice vedno pripravljene na šprint. S skopano odrivno luknjico vred!
Kdaj smo se spat odpravili, pravzaprav ne vem, ampak Srečko, ki v ponedeljek odhaja na morje in ki sem mu v soboto poslal sporočilo, da Viharnik šiba, je v nedeljo ves olimpijski z dodatnim štrikom prikopal k bivaku že okoli devetih. Marko in Alja sta se odpeljala domov na nedeljsko kosilo, mi pa seveda v jamo. Je Srečko še malo potolkljal in pobrcal in bil mimogrede kakšnih 7 m nižje, za naslednje brezno, ki ga je odprl in je globoko skoraj 60 m, nam je pa spet zmanjkalo štrika. Jaz sem vmes bolj ko ne kofe kuhal, Tomi je pa Srečku pomagal, ko da je plačan, ker hoče na načrtu jame, ki ga bo Srečko izdelal, videti napis Grdinov prehod …
Smo domov odpeketali še podnevi in če sem gor v gozdu klel, kako je vroče, ko je termometer kazal kakšnih 25 stopinj, me je novomeških večernih 34 stopinj povsem sezulo. Sem si med bližanjem domu potiho obljubil, da sploh ne bom šel pod tuš temveč direkt v bazen in potem malo več klora v vodo vrgel, a ker je družina razen zlatega srednjega sina na morju, sem seveda delal račun brez njega. V bazenu jih je bilo kakšnih sto, tako da sem se moral zadovoljiti s prho, le ko so si zvečer odšli malo oddahnit v gostilno, sem lahko bazen očistil. Da bo voda primerna za njihovo nočno kopanje, kakopak. Jaz grem lahko pa spet v jamo, kjer je bolj hladno, so predlagali, kar tudi ni najbolj neumen predlog …
