Prikaz znanja

V soboto smo imeli v Hudi luknji vajo JRS, ki si jo je ogledala tudi ministrica za obrambo, nekaj županov in generalni direktor URSZR, po prikazu postopkov reševanja ponesrečenca iz jame pa nam je ministrica za obrambo predala dve vozili za prevoze jamarskih reševalcev in opreme. S Ticotom sva k Maticu odskakljala že v petek zvečer, da bi zjutraj lahko dlje spala, a nisva računala na to, da mora biti jamarski dom za visoke goste spedenan do amena in smo recimo še ob enih zjutraj pometali ploščad. Ob pol sedmih sem se zbudil in nejeverno obračal nos v spalki, prav verjeti nisem mogel, kako zelo smrdim. Kaj takšnega se mi še nikoli ni zgodilo, celo ko sem bil tri dni v jami! Mrzlično sem razmišljal, ali sem s sabo vzel osvežilne robčke in dezodorant, ker s takšnim vonjem ne bi mogel niti na 20 m pred ministrico, potem sem se pa spomnil, da imajo v jamarskem domu tudi prho in se rahlo pomiril. Sem stopil na teraso, da si oščetkam zobe, smrdel sem pa vse huje, da mi je šlo kar na jok, potem sem pa pod teraso zagledal Dragota, ki je za golaž v kotlu že divje pražil par kilogramov čebule!
Po kavi ali dveh se je pa že začelo muditi, saj smo morali pripraviti manevre in so bili komandanti prav našpičeni. Ko sem se pred jamo prikazal v svoji vsakdanji jamarski opremi, je komandant seveda znorel, da se tako strgan in razcapan pred visokimi gosti ne morem pokazati in so me preoblekli v drugo opremo (da sem imel potem hlačnice oranžnega kombinezona do kolen, jamarski pas vijoličaste barve in temno rdeče rokavice jih pa ni motilo!), komplet mojo še ne dobro leto staro jamarsko opremo so pa razstavili za visoke goste, da pokažejo, kakšni reveži smo in kako zelo nujno potrebujemo dodatna sredstva …
Manevre smo postavili, za poskusnega zajčka so po vlečnici pa mene poslali. Sem kar užival, kljub soncu, saj če samo visiš ko suha salama, ti pač ni hudega, bolj vroče mi je postalo potem, ko smo opazili, da je vrv rahlo poškodovana. Smo jo zamenjali in ko je bilo vse varno, smo manevre preskusili še z nosili. Je šlo vse kot po maslu, sem pa vmes skoraj erekcijo od užitka dobil, ko sem opazil, da je Uroš med prepenjanjem nosil živo zeleno transportno vrečo ob nosilih, ki nikoli ne sme zapustiti nosil, pozabil pripeto na sebi! Pravilo pravi, da tisti, ki ob prepenjanu pozabi pripeti vrečo nazaj ob nosila, plača plato piva, se bo upoštevalo, predvsem verjetno zato, ker ga bo itak večino sam spil!
Visoki gostje so prišli, brez kakšnega stresa smo izvedli vajo in »ponesrečenko« parkirali k ministrici, da je preverila, če je živa in zdrava, potem se je pa protokolarni del začel. So nas postrojili pred vozila na debelo sonce, a nas to kaj dosti ni motilo, vsake toliko je pač potrebno pokazati, kaj znamo, saj večinoma čmurimo v temi in lahko le sami sebe občudujemo, tisti, ki nas plačujejo, nam morajo pa na besedo verjeti, da smo dobri, pridni in zagreti!
Z govorom je kot predsednik jamarskega društva gostitelja začel Matic, čeprav verjetno ne najbolj posrečeno. Je stopil k mikrofonu, a še preden je dobro zajel sapo, je s senčnikom kapice skoraj prevrnil mikrofon pa fino je zaropotalo in je bilo potem ves govor verjetno njemu bolj vroče kot nam na soncu, ki smo se muzali in hihitali kot osnovnošolke. Ministrica je bila potem bolj kratka, je razumela, da smo bolj teme kot sonca vajeni in nas je pohvalila, obljubila podporo tudi v bodoče in nam predala ključe novih avtov. Smo seveda sireno sprobali, potem pa h golažu sedli in počakali, da vročina mine, preden smo se domov odpravili …