Home > BlogXtreme > Sreča

Sreča

15. julija 2015

Srečko je z morja prišel in ker je tam namesto da bi mladenke v kopalkah gledal in D vitamin lovil, razmišljal o Viharniku, koliko bo dal, smo danes seveda nos nesli vanj. Oboroženi z vso potrebno mehanizacijo. Zadnji je šel noter Grdin, ki je nesel mojo prasico (jaz sem imel dodaten štrik, da ne bo kdo mislil, da sem šel prazen!), v kateri sem imel tudi plinsko bombico za kofetek in sem mu naročil, naj previdno z njo opleta, da ne bo kaj eksplodiralo. In je res previdno cijazil dol po štriku, kar me pa sploh ne bi motilo, če v tisti transportki ne bi imel tudi svojih čikov. Se mi je kar malo vleklo, priznam, ampak sitnaril pa nisem. Ko je bil še par metrov nad mano in sem že rokice stegoval, da bi transportko dosegel, ki je opletala pod prijateljem, je pa Srečko eno etažo nižje krepko udaril po kamnih, ki so preprečevali nadaljevanje, da je počilo kot sodnega dne. Jaz se kaj dosti nisem ustrašil, Tomija je pa malo nad mano skoraj zvilo, je že mislil, da je tisto plinsko bombico razneslo in da bo kot raketa ven zletel. Sem prepričan, da je tudi od znotraj malo nove delavske hlače iz Hoferja (za 11 evrov) pomazal, preverjal pa nisem. Sem kar kofe skuhal in par čikov pricinil in ko mi je omamna tekočina že čez ušesa silila, je Srečko sporočil, da je ožina prebita, da pavze za kavo pa ne bo naredil, ker jo brez sladkorja ne pije. Sem požrl torej še preostanek in se spravil pofirbcat eno etažo nižje. Srečko je pripravljal vrv, jaz sem medtem pa podor poskušal sčistiti, da nam kamenje ne bi na glavo padalo, a je bilo to bolj ko ne Sizifovo delo. Pa vmes sem pod kupi zemlje, blata in kamenja začel ven vleči debele kosti, ki so glede na plast, v kateri so bile, zelo zelo stare. Sem jih nekaj ven vzel, da bom v muzeju povprašal, če se jim ljubi s tem ukvarjati, vmes sta pa Srečko in Grdin kakšnih 30 m nižje se podala, v ogromno, fascinantno brezno. Sem se jima pridružil, tudi mene je firbec, od kod tako piha, a če smo dol še tako stikali in brskali, nadaljevanja nismo našli!. Kar malce razočarani smo se ven spravili, zadnji sem šel jaz, da sem razopremljal. In kljub temu, da sta bila prijatelja višje gor nadvse previdna, sem nenadoma zališal krik, ki ga jamarji zelo zelo neradi slišimo: Paaaaziiii! Vmes med krikom pa seveda že ropotanje padajočih kamnov. Ker sem bil na vrvi v vertikalnem breznu, se pravzaprav nisem imel kam skriti oziroma umakniti in tistih par sekund, ko so kamni ropotali do mene, se mi je vleklo kot ure. Sem se stisnil ob mokro skalo, glavo potegnil med ramena, nehote stisnil zobe, potem pa enostavno čakal, kdaj me bo zadelo. Ne vem, zakaj sem bil prepričan, da bolelo ne bo, vsaj na začetku ne, pravzaprav sem bolj razmišljal o tem, ali bom ostal na štriku ali me bo snelo, potem je pa zapihalo par centimetrov za mojim hrbtom in čez hip je že ropotalo pod mano po dnu. Sem si oddahnil, sem prepričan, spomnim se pač ne, malce sem pobogal, ker se tako spodobi, nato sem pa vzporedno brezno zagledal in sem že tja nos nesel in pozabil na kamenje. Tudi vzporedno brezno se je zaprlo, čeprav je tudi v njem pihalo in sem kar do Srečka pohitel, da še kaj na pisker ne dobim. Vrv sem pospravil, potem sva pa oba na varnem čakala, da Grdin izpleza iz jame, kajti Viharnik je res krušljiv in nevaren. Nekajkrat je dol padlo par kamenčkov, da sva si rekla, da je res dobro, da ne plezamo eden za drugim, potem je pa nekje pod nama zagrmelo, kot bi bil potres. Se je ves tisti podor, mimo katerega smo se v zadnje brezno spustili, kar sam od sebe sprostil in zgrmel v globino. S Srečkom sva se samo spogledala, rekla si nisva pa nič. Res imamo jamarji velikokrat srečo, da kakšen kamen ali podor počaka, da ven pokukamo …
Sem počakal, da je na površje splezal tudi Srečko, šele potem sem začel razopremljati tudi izhodno brezno. Pa kar nisem več navajen toliko robe pod sabo vlačiti, zato mi je bilo vroče že v jami, ne šele ob izhodu!
Smo pičili k jamarskemu bivaku pri Čaganki, kjer nam je Srečko bučke in sir na žaru spekel pa domač paradižnik narezal, za dobro vago sva pa z Grdinom še eno klobaso švicnila. Vmes je pa telefon signal ulovil in sem dobil sporočilo, da je moj roman Iskanje Eve eden od petih nominiranih za nagrado Večernica za najboljše slovensko otroško ali mladinsko leposlovno delo preteklega leta. Smo se zatorej kasneje še v najboljši bistriški gostilni zaustavili, da sem lahko počastil za nominacijo, malce pred Novim mestom, ko je bila ura nekaj do desete zvečer, me je pa sreča zapustila. Je Mihec s popoldanskim šihtom končal in poklical, če pridem končno spet njegovo luknjo pogledat. Sem se prejšnje dni namreč izgovarjal, da nisem ravno jutranji človek in da me bo dopoldne za tlako pri njem težko dobil, če je v službi popoldne, in se je odločil, da bo pač noč po šihtu žrtvoval. Sem odvil proti njemu, kaj sem pa hotel, opremo sem imel itak umazano, pa vedel sem, da ko zagrabi, ne spusti več! Srečka sem odložil, Grdina pa kar s sabo vzel, da bo videl, kako pravi možaki kar v dve jami v enem dnevu pičimo. Res je, da je Viharnik stometrca, Mihatovi luknjici pa do tega naziva manjka vsaj še 93 m, a sem se v njegovi luknjici stokrat bolj umazal! Je bil priden in res spucal kamenje, da sem lahko v nadaljevanje pokukal, a kljub temu, da situacija pri njem pod zemljo ni najbolj obetavna oziroma da nove Čaganke na parceli skoraj zagotovo ne bo, sem se mu, ko sem prisvinjal ven, mirno zlagal, da mogoče pa bo, le vztrajati mora. Pa saj je jamar, kam bo pa hodil, če ne v jamo, pa magari svojo?!

Comments are closed.