Home > BlogXtreme > Štrudl

Štrudl

20. julija 2015

S Ticotom sva v petek pri Čaganki postavila tavelik šotor, še prej sva pa par kofetov spila, da je tahuda vročina minila. Okoli enajstih zvečer sva potem še zakurila in kakšno uro čebulo pražila (to sva videla pri Dragotu, ki jo je začel pražiti že ob pol sedmih zjutraj zadnjič!), nekaj čez polnoč sva pa še dvanajst konzerv golaža v kotel stresla, z malo cvička zalila, ob pol dveh zjutraj pa ga umaknila s tahudega ognja in proti Kanižarici pičila. In kar ob cesti ob avtu čakala prijatelje iz Srbije. Tico je sicer protestiral, da če bova tako čakala, da bodo zihr polizisti prišli, a ker sem imel osebno s sabo, mi je bilo pravzaprav vseeno. Ko pa so se pripeljali ravno v trenutku, ko se je na nasprotni strani prikazal konvoj iz Srbije, me je pa kljub temu malo stisnilo. So čisto počasi peljali mimo in vsaj trikrat malo pribremzali, očitno so se odločali, kaj bi, potem so pa potegnili po svoje, mi pa proti Čaganki. Razen Aleksa so bili vsi in vse bolj mladički, rojeni že po Jugoslaviji in mi je bilo malo nerodno, ko sem jih po 500 kilometrih hrvaške avtoceste ganjal po slovenskem makadamu, bogsigavedi, kaj so si mislili, a jih je golaž ob dveh zjutraj odobrovoljil, pivo z drugačnimi črkami na pločevinkah pa še bolj in smo skoraj do petih zjutraj modrovali ob ognju. Nekaj jih je potem spalo na podstrešju bivaka, čeprav je bilo v šotoru bolj hladno, očitno so moje zgodbe o slovenskih medvedih padle na plodna tla!

Ob pol devetih zjutraj nas je vročina iz konzerv nagnala in smo malo kofetkali, da so reševalec Bojan, Miha in Grdin prišli, potem smo pa še malo kofetkali in malo kofetkali, da smo se malce pred dvanajsto v dveh skupinah odpravili v dve jami. Tahudi možaki z Jerebom, Ticotom in mano v Čaganko, kakopak, dekleta in nekaj jamarsko manj utrjenih možakov pa z Mihatom in Grdinom v Kaščico. Smo si na dvestotih metrih ogledali Game over potem pa v bivaku spili kavo, kot presenečenje je pa Tico iz prasice privlekel dve banjici sladoleda. Pa ni bil sladoled v njem temveč dva pekača Lenkinega štrudla, ki ga je spekla prav za to priložnost že ob šestih zjutraj! In itak da smo ga zlistili kot da že štirinajst dni ne bi bič jedli. Potem sta eno četico Tico in Jereb proti izhodu odpeljala, da se ne bi preveč gužvali in čakali, so pa štirje z mano še v Južni rov odšli pokukat, kje nadaljevanje kopljemo.

Malo pred izhodom smo se ujeli, ob sedmih zvečer pa že družno iz vseh por pospešeno zlivali vodo iz sebe, čeprav je tahujši vročinski pekel menda že minil. Smo se umili in preoblekli, v tistem je pa še druga skupina priskakljala v bazo in so potem ob pivih in Tomovem cvičku debatirali, katera jama je bila lepša in boljša. Je vsakdo kakopak za svojo navijal in čeprav je bila debata kar vroča, se je vsaj ozračje malce shladilo, da se je vsaj dihati dalo, dokler tudi Grdin ni presenečenja iz rokava privlekel – da nam bo pripravil posladek izpod peke. Smo se vsi razveselili, ker to je menda ful okusno, dokler človek ni začel pripravljati žerjavice, ki jo za tovrstno peko potrebuješ en kamion. Je zakuril kres, ki bi lahko s prvomajskimi tekmoval, da smo morali stati 50 m proč od ognja, plus Tico, ki je večerjo v kotlu cmaril, prebranac s klobaso, se je moral zaviti v alufolijo, da je lahko sploh tu in tam malo premešal. So prebranac in kuharja prav vsi hvalili (čeprav sem jaz konzerve kupil!), lakota in utrujenost sta res najboljša kuharja, ampak pohvale za Grdinovo specialiteto so bile pa res še bolj iskrene! Vmes je pa tudi žerjavica malo popustila, da smo lahko še nekaj spili in malo pomodrovali in se je spet skoraj danilo, ko smo se v perje spravili.

Prvi je še pred petelini nekaj čez peto zjutraj odpeketal reševalec Bojan, ki je moral z Markom Z. v drugo jamo (in, ja, tudi tam so vrli jamarji pod zemljo pospremili mično gospodično, zato se je reševalcu Bojanu tako mudilo!) in sem ga pospremil, saj sem moral špricarje odtočiti in še enega ali dva na svežem zraku potem priciniti, ko so nekaj čez šesto zjutraj pa gostje iz Srbije proti hrvaškemu morju odšli, sem pa debelo spal. Saj je nekako logično, ne, sonce je že bilo …

S Ticotom sva vstala okoli desetih, ko res niti dihati ni dalo več v bivaku, počasi pospravila šotor (pa to seveda ni šotorček za tri ali štiri) in vse, kar je bilo še za pospraviti, ob dvanajstih sva pa že kofetkala pri Lenki na blagoprepihani terasi. Ob treh popoldne sem bil že v bazenu, da sem vsaj malo k sebi prišel, ob štirih me je pa mail presenetil od hrvaških reševalcev, da pri njih je vroče za popizdit, če še velja vabilo za v našo hladno Čaganko, ki je bilo poslano enkrat pozimi. In sem, ko je vročina vsaj malo malo popustila, opral še jamarsko opremo, kaj sem pa hotel, očitno jo bom spet kmalu potreboval!

Če se niso pred slovesom preveč fine delali, je bilo gostom iz Srbije pri nas všeč, zagotovo jim je bil pa všeč vsaj krst za doseženo globino, ko so po ritkah s štrikom dobili in bodo že zaradi tega prišli še kdaj. Samo globlje, kakopak, ker za enako globino krsta ni …

Pa kot vedno, talepe fotke so od Tomija …

180715_1456__MG_7170 180715_1544__MG_7195 180715_2045__MG_7221 180715_2225__MG_7226 OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.