Varovanje

Pred tako peklensko poletno vročino se lahko skriješ le pod zemljo. In ker je tako peklensko vroče, brez padavin, je to idealna priložnost za plezanje kamina Game over, v katerem vedno teče in si vedno do kože premočen. Če je zunaj peklensko poletje, tudi v kaminu manj teče. Načrt je bil trotlziher, temperature tam okoli 40 stopinj, v petek smo se vse zmenili, v soboto je začelo padati kot za stavo, v nedeljo dopoldne, ko smo se Tico, Urbi, Tomaž in jaz v kratkih hlačah proti Čaganki odpravili, je pa še mraz pritisnil! Tako da kaj dosti postopali nismo, smo se kar v podzemlje odpravili. Enkrat za spremembo spet težko otovorjeni z vrvmi, kovačijo … S Ticotom sva kot domačina kar dol potegnila, saj je bil Urbi že nekajkrat v Čaganki in da se izgubiš, moraš biti ali povsem nov ali pa inovativen, in ker Urbi ni bil nov, je bil pa inovativen. In sta s Tomažem že v drugi stopnji v takšno (napačno) luknjico rinila, da si jaz tja niti roke ne bi upal zatlačiti. In ker sta tudi nekaj opreme, potrebne za plezanje kamina, dol nosila, sva ju morala s Ticotom v bivaku na 200 m seveda počakati. Urbi in Tomaž sta se potem odpravila v Južni rov malo raziskovat, s Ticotom sva pa na polico kakšnih 100 m nad dnom Game overja splezala in se na akcijo pripravila. Po načrtu je prvi plezal Tico, jaz sem ga pa varoval. Plezanje kamina je podobno tehničnemu alpinističnemu plezanju, le da to počneš v temi, blatu, vodi in popolnoma gnili, krušljivi skali! Plezalec zavrta sidrišče, kolikor lahko doseže visoko, se povleče nanj in to ponovi še kakšnih tridesetkrat, od spodaj ga pa soplezalec varuje z dinamično vrvjo, ki jo ima plezalec pripeto nase (poleg vrtalnika, kompletov, vponk, kladiva, vrvi, dodatnih baterij …). Da v primeru padca ali slabega sidrišča pač obvisi na vrvi in ne štrbunkne na dno! Ker smo v Game overju že tako visoko, da se čedalje bolj oži in se tisti, ki varuje, nima kam skriti pred padajočim kamenjem, je to kar adrenalinsko početje. Tico se je spravil na vrv in mi po kakšnih 30 metrih izginil spred oči, jaz sem si pa ob steni na najbolj udobnem kamnu pripravil armič, na katerega sem sedel, na doseg roke sem pa navlekel vse, kar sem potreboval. Torej plinski kuhalnik in kavo, mleko v prahu, sladkor, posodo, skodelice, čike, vžigalnik, svečo … Dobro, sveče nisem potreboval, ampak je Tico vztrajal, naj jo prižgem, da je to tak fukiš filing, da lažje zdržiš napor varovanja. Se mi je itak zdelo hecno, napor pri varovanju, ko samo sediš in se po riti praskaš, kje je tukaj napor. In sem potem sedel tam, stisnjen ob steno, vsake toliko je pa prišel ukaz, naj popustim vrv, kar je pomenilo, da se bo Tico premaknil kakšen meter višje in sem mu podal malo vrvi. In to je to. Da crkneš od dosade, pravzaprav, če ne bi bilo tako zelo blatno in tako zelo hladno in mokro! Sem se že po desetih minutah varovanja tresel ko pes na kuzli, zato sem si vsaj noge zavil v astrofolijo, da mi bo malce bolj toplo, pa kaj dosti ni pomagalo. Ampak je bilo pa vsaj sedišče res udobno in ko sem ravno začel razmišljati, ali bi si kofe skuhal, je prvič zagrmelo kamenje v globino. Kakšnih švoh 50 m višje je Tico očitno kaj brcnil z nogo, udaril z vso tisto kramo, ki je visela pod njim ali pa razbil s kladivom, ko je pripravljal prostor za sidrišče. In itak sem bil v sekundi na edinem vsaj kolikor toliko varnem mestu na celi polici, pod majhnim previsom, s katerega se je veselo zlivala voda in sem bil v sekundi moker. Pa še astrofolijo sem vso raztrgal v prafaktorje! Sem potem sedišče premaknil malce bolj k previsu in ni bilo več tako udobno, le bolj hladno je bilo, ker je voda pršila po meni, a ko sem skuhal kofe, je bilo takojci boljše. Res je, da bi moral prijatelja varovati in mi je to najmanj milijonkrat zabičal, a ker sem za kuhanje kofeta potreboval dve roki, sem štrik kar zavezal na bližnje pritrdišče. In je bilo prav tako dobro in varno, še posebej, ker Tico tega ni videl! Vsake toliko sem moral popustiti, torej mu dodati vrvi, a sem se na ritem kar navadil, celo kava se je skuhala med pravilnimi intervali! Potem sem še svečo prižgal in je bilo res fukiš, pa kofetek vroč sem srebal in me je seveda spanec premagal. Sem kar malce zadremal, a globoko seveda ne, za kar je poskrbel Tico, ki mi je vsake toliko kaj dol poslal, da sem skakal ko bumbar pod previsek, ampak kave pa niti enkrat nisem polil! Grozljiv je občutek, ko mimo tebe z višine vsaj 50 m prileti kamen, vsak z drugačnim zvokom! Kljub adrenalinu pa me je seveda čedalje bolj zeblo. Sem poskušal razmišljati o par nočeh prej, ko je bilo v spalnici ponoči tako vroče, da sem se celo med spanjem potil, pa je bilo le slabše. Sem prav s strahom čakal prijatelja, ki se je po nekaj debelih urah plezanja vrnil do mene, da bova zdaj pa vloge zamenjala in bom moral jaz plezati, on bo pa varoval, pa je bil na srečo še bolj premražen in premočen od mene. In čeprav do vrha kamina manjka samo še kakšnih 6 metrov in se bo že kmalu verjetno dalo pokukati v horizontalen del, sva z akcijo zaključila. V bivaku na 200 metrih sva le česnovo juhico pojedla in pičila ven. Okoli desetih zvečer sta naju Urbi in Tomaž z vročim prebrancem pričakala, pa Urošev kompliment na telefonu, ki sem mu prej poslal sporočilo, kaj bomo počeli, da smo čist prfuknjeni, da če v nedeljo nimamo kaj bolj pametnega početi. Potem smo ob ognju čvekali, malo pili in ob enih zjutraj še čevape pojedli, v ponedeljek je pa tako scalo, da smo dopoldne kar v bivaku zakurili, da smo v miru kofe spili, preden smo domov odpeketali …