Sem sedel pri Bučarju, kjer pravzaprav vedno začenjamo jamarske podvige in klel vročino, ki je v tistem betonu sevala blizu 40 stopinj, da sem komaj dihal, še kofe mi ni pasal. Plus natakarica je bila tako mila deklica, da je še dodatno mi vroče postalo, ker je bila oblečena vročini primerno in sploh nisem vedel, ali pravzaprav hoče v oblekico in je skoraj vse ven ostalo ali hoče iz oblekice in je nekaj še notri ostalo. Vedel pa sem, da za moje srce absolutno ni dobro preveč buliti, plus mimogrede te še v zapor lahko vržejo. Pa še malce slabe volje je bilo, ker nikoli ne pridem točno, tokrat pa sem, tečajnikov pa še ni bilo. In to ni prav, sem skoraj bentil sam pri sebi, kam gre ta svet! A ko je na cerkvi začelo 17. uro biti, je izza ovinka Fiat pribrzel in k Bučarju zavil, a če ne bi dobesedno zaustavili ob moji mizi, bi pubeci zamudili! In so kar čez okno vpili, da gremo, da se mudi, da oni ne bodo nič pili, tudi ko sem jim povedal, da jaz bom pa svoj kofe v miru spil, so se odločili, da bodo kar v klimatiziranem Fiatu počakali, dokler deklice mile niso zagledali. In so bili kakopak v hipu vsi za mojo mizo, prepoteni do boga predvsem zaradi najmanj dvajsetih stopinj razlike med klimo v avtu in klimo v lokalu, malo pa tudi zaradi deklice mile, ki je prišla prašat, kaj bodo spili. In kar niso vedeli, kaj bi v rito vrgli, tako so bili očarani. Na srečo sem svoj kofe požrl in smo preložili mojo opremo iz mojega Fiata v Mihčevega Fiata in pičili proti Cink križu. Saj ideja je bila dobra, zapustiti ta vroči svet in se podati v hlad podzemlja, a kaj, ko se je bilo potrebno do tja najprej pripeljati. Smo zaustavili pri Pihalniku in dvignili pokrov, da nas je ledeni piš iz podzemlja malce pohladil, potem pa nadaljevali pot v gozd in pri Cinku izstopili povsem premočeni. Vmes se je pripeljal še Tomi, ki je v mestu čakal mehanika, se morata pomeniti, kako in za koliko se bo njegov Saab popravljal in obnavljal, a mehanika ni bilo, popravilo bo pa zagotovo dražje, ker je z nečim pod limunzino krepko udaril ob nek kamen na gozdni cesti! Sem se kar hitro podal opremljati Cinka in hlad začutil šele pri drugem pritrdišču, ko so vsi tečajniki za mano prišli na dno, me je pa že kar malo zeblo. Sem se kar na štrik vpel, da grem ven in zakurim, da bodo klobase že zašvicale, ko bodo ven pokukali, ko je Mihita seveda pičla tekmovalna strast. Je tak tekmovalen, 30 kil s kostmi vred, pa mlajši od mene, kurčevit, da me bo ven nesel, in itak da me je zbodlo. Sem suvereno obljubil, da pušim, če me ujame in je bil Mihi že čist vesel, potem pa malo manj, ko sem rekel, da bo pa obratno, če me ne bo lovil. In sem potegnil, kaj sem pa hotel, a prva stopnja je kratka, druga pa daljša in je Mihi seveda že kmalu začel cvilit, da bo kakšno igrico na telefonu udaril, medtem ko mene čaka. Sem potegnil še bolj, čeprav sem vedel, da je tretja stopnja še daljša in me je že spet ujel in cvilil, da sem se že hotel kar vdati, potem sem se pa spomnil, kaj bom moral zunaj početi, če me ujame in sem še dodatno energijo zbral in plezal in plezal in panika me je vse bolj prevzemala. Ker grinta me je lovila, pa čeprav sem plezal na vso moč! Sem šele malo kasneje ugotovil, da Mihi igra umazano (tudi on se je ustrašil, da bo gor potem moral početi kaj takšnega, kar ne počne ravno vsak dan in prostovoljno) in je vpil pod mano, če je frej, še preden je sploh pritrdišče videl! Cink križ ima nekaj čez 100 m vertikale in ko sem nekje na sredini ugotovil, da je suhec pod mano utihnil in da se ne oglaša več tako suvereno in pogosto, mi je to dalo še dodatnih moči. Zmaga ni bila več dovolj, je morala biti zmaga z naskokom. Sem tudi sam začel vpiti, da je frej čeprav pritrdišča sploh še videl nisem, pa fino sem zrak občasno zajel, da sem lahko kakor nezadihano in mirno dol zavpil, če naj eno čikpavzo kar na štriku udarim, da me bo ujel in sem zmagal. Sem kmalu spoznal, da ni več panike. A sem kar rinil gor brez odmora in počitka in se potegnil iz jame po 18 minutah. Kar ni zelo slabo za starega strica, a ko sem hotel potem ogenj za klobase prižgati, ni šlo, ker mi je švic ves čas vžigalnik gasil! Ko je Mihec prilezel ven, ni bil tako zgovoren kot še v spodnji tretjini plezarije, pa moker je bil tudi bolj kot jaz, ki sem se vmes že posušil in celo čik sem si pricinil. Se mu je kar malo zamalo zdelo, sem videl, ko je sedel ob svojem Fiatu in lovil sapo …
Kmalu je ven pokukal tudi Žiga, moker do amena, ker zadnja stopnja Cinka je res ubijalska, ko iz osmih stopinj prilezeš na dobrih 28, ne doživiš vročinskega udara temveč vrocinkovskega! Še malo za njim je prikobacal povsem moker Simon, ko so bile klobase pečene, je pa povsem skuliran ven prikopal še Grdin. Ki je razopremljal in edini pameten ven hitel počasi, kakor v jami pač moraš hiteti. Base so pasale, pivo in radler pri Bučarju pa tudi. Mihi spet ni vedel, kaj bi naročil, pa ko je kasneje s pivom podkrepljen ravno eno prigodo razlagal, je vmes kar utihnil, ker se je deklica mila malo stran nekaj sklanjala, potem pa itak pozabil, kaj je razlagal, ker se mu je spomin povsem resetiral spet na nulo! Preden smo odšli domov, je še izvedel, da gre deklica mila na kozmetično šolo in zdaj razmišlja, če bi k svojim mnogim poklicem dodal še kozmetičarskega. Menda je tam denar, če že to ne, so pa vsaj dobre sošolke … Ampak z jamarstvom je tudi zadovoljen, še posebej, ko nisem zahteval izpolnitev obljube za svojo zmago!
