Napačna družba

S športom se bolj malo ukvarjam. Dobro, velika večina ljudi se ne, a velika večina teh športnih lenuhov potem šport vsaj prek televizije spremlja. Jaz pa ne. To me zanima še manj. Pred leti, ko me je Klemi zvečer šlepal k mehaniku (zagotovo je kje tukaj zapis o tem, a se mi ga res ne ljubi iskati), sva vsak v svojem avtu poslušala isto radijsko postajo. Nočni pogovor s svetovnim in evropskim prvakom v gimnastiki. Slovencem. Saj človek je kralj, to itak, krepko se je trudil, da je postal najboljši na svetu, a kljub temu sem ravno hotel spremeniti radijsko postajo na kakšno glasbo, ker me, kakor rečeno, debatiranje o športu in s športniki ne zanima kaj preveč. A ravno ko sem stegnil roko h gumbu, je športnik dobil vprašanje, če kaj bere. In potem nisem zamenjal postaje, ker to me je pa zanimalo. In se je človek malo izvijal, da po cele dneve in noči trenira in za branje lih nima veliko časa, da je pa ravno končal čudovito knjigo Očkov kotiček Damijana Šinigoja, ki je vsem priporoča. In sem se seveda itak stopil, a ko je Klemi ustavil pri mehaniku in mi ves navdušen začel pripovedovati, da en ful znan športnik dela reklamo zame in za mojo knjigo, sem prav tako navdušen povedal, da sem slišal, le ime tistega športnika sem pozabil. Klemi pa tudi! Ker naju šport pač kaj dosti ne zanima. In potem ti razlagaj prijateljem, kdo da je pohvalil tvojo knjigo, če še veš ne, kako je tistemu svetovnemu prvaku ime!

V petek mi pa zlati Marko P. pošlje fotografijo moškega z mojo knjigo v rokah. Lep fant, nasmejan, a vseeno nekako nisem štekal fore. In je Marko P. dodal še, da je to en košarkaš. Okej, mi je bilo všeč, nič ne tajim, lepo je, če športniki berejo kvalitetno literaturo, a je šele moj srednji sin ugotovil, da je moški z mojo knjigo Zoran Dragić. In sem se stopil, ker tako na Luni pa tudi jaz ne živim, da še ne bi slišal za genialna brata! In ker sem bil ravno v Logatcu na vseslovenskem srečanju jamarjev, sem potem hodil od luknjologa do luknjologa in fotko kazal, a kaj, ko so vsi isti ko jaz, jih le jame zanimajo in slavnega slovenskega košarkaša ni zelo veliko ljudi poznalo. Pa se ti potem hvali! Sem kmalu odnehal, ko sem spoznal, da sem v napačni družbi, šele Ticotov bratranec, ki nima veze z jamarstvom, je poznavalsko, priznavalsko, občudujoče in pohvalno zažvižgal, da sem lahko vsaj za trenutek užival v svoji pomembnosti! Velika večina luknjologov si je namreč z veliko veliko večjim zanimanjm in občudovanjem raje ogledala fotografijo nekega dekleta z mojo drugo knjigo

Dragic isce Evo