Polomljeno

Tico, Grdin, Maffi in jaz smo se danes odpeljali v Izolo. Ja, vem, če bi napisal, da smo se odpeljali na morje, bi se vam zdelo čudno, ampak v Izolo itak nismo odšli zaradi tople slane vode. Smo šli k Mihatu v službo, da polomimo par stvari. Že kar nekaj časa je minilo, kar smo razopremili par stopenj v Čaganki, za katere smo vodili statistiko obiska, da vidimo, kako na trpežnost vrvi vpliva obisk jamarjev in blato. Obojega je namreč pri nas dovolj. Pa še svojo aktualno jamarsko opremo sem prinesel, za katero sem menil, da za kaj drugega kakor za polomit itak ni.

Smo seveda mislili, da bomo kakšno urico garali in potem v obmorski gostilni čebljali o rezultatih, a temu seveda ni bilo tako. Vsak štrik smo morali zlomiti petkrat, da se dobi relevantne podatke in seveda niso bili samo štriki iz treh stopenj Čaganke, temveč iz več slovenskih jam, plus različna jamarska oprema. In smo garali in garali, šele okoli osmih zvečer smo si privoščili premor za pico, nato pa garali naprej skoraj do enih zjutraj! Polomljene opreme je bilo več ko dovolj po celi sobi, saj so polomljeni koščki veselo frčali po zraku kljub zaščitnemu steklu. Še preden bo Miha vse skupaj detaljno obdelal, pa se je že videlo, da je bil najbolj ohranjen štrik, ki je najmanj izgubil nosilnost, iz prve stopnje Čaganke. Pa čeprav nanj vplivajo aktualne vremenske razmere. Zato bomo predlagali vsem slovenskim jamarjem, naj višek štrika skladiščijo pri nas, v prvem breznu. Bomo videli, kako se bodo odzvali. Pa samo majhno davščino bomo pobirali, recimo po 10% vrvi, saj ni veliko, naša jama je vse globlja in globlja …

Pa še to smo ugotovili, da je vrv iz Akustičnega brezna največ izgubila pri pretrganju, saj je domnevno zaradi blata zelo oslabljena, se je pa presenetljivo najbolj obnesla pri pretrganju z žimarjem. Domnevamo da zato, ker se fino blato, ki prodre v jedro vrvi, združi s plaščem. Bomo za majhno odškodnino tudi fino blato iz Akustične dvorane slovenskim jamarjem ponudili …

Zmagovalec je Maffi, katerega štriki so najhitreje popokali in jih bo seveda upokojil, najslabše pa se je definitivno odrezala moja popkovina, za katero se niti napisati ne upam, pri kolikšni obremenitvi je popustila. Miha me je le zelo očitajoče pogledal in mi zažugal, da se mora vrv popkovine menjati najmanj po enem letu, ko sem mu povedal, da moja pa še niti pol leta bogica ni bila stara, je pa rekel, da naj ga v Čaganko ne vabim sploh … Maffi menda pride, a le, če mu bomo posodili našo opremo …

No, ko gre človek na morje samo za en dan, se spodobi, da izlet izkoristi do konca, zato sem domov priskakljal šele okrog treh zjutraj. Pa sploh nisem preveril, če je morska voda še vedno slana …