Več svetlobe

Več svetlobe, so bile domnevno Goethejeve zadnje besede. Ne vem, ali je hotel morda poiskati nogavice pod posteljo ali kaj tretjega, v vsakem primeru pa je šel takoj po teh besedah proti svetlobi in posledično med jamarje. In ko je zadnjič Tico porabil zadnjo baterijo v vrtalniku, ko sva plezala v kaminu Game over in je dol prišel z informacijo, da je do poličke do vrha samo še pet metrov, da pa zaradi svoje šibke svetilke ni najbolje videl, me je zasrbelo. Kako tudi ne, ko pa frdamani kamin plezamo zdaj menda že četrto leto in smo prikopali že do višine najmanj 130 m, kakor da bi bili alpinisti, ne pa jamarji! Sem zbiral ekipo, ki jo je v teh poletnih dnevih težko dobiti (no, za kamin jo je težko dobiti tudi v spomladnih, jesenskih in zimskih dnevih) in ni vrag, da se je mojster Anžič javil, ker je ravno prav časa minilo od njegovega zadnjega obiska, da je pozabil. Je v petek spotoma še Ticota pobral in smo bili ob polni luni že v najboljši bistriški gostilni na špricarčkih, kjer nam je Alenka povedala, da je zjutraj pri njih tako padalo, da takšnega naliva v vseh svojih mladih rosnih letih še ni doživela. A se nismo obrnili domov, seveda ne, da bi Anžič koruzo v puško vrgel je potrebno kaj več kot en takšen nalivček, smo raje klobase na žerjavico vrgli, si nekaj popili in modrovali do ranih jutranjih ur. Zjutraj pa potem lahko malce potegnili, da so prišli še Uroš, Jasna in Grdin. Po nekaj kofetkih in še po nekaj kofetkih smo se končno v opremo zrihtali. Pa se morda še niti ne bi, če Grdin ne bi začel nekakšen ritual, menda se mu reče strečing, in je vsem ostalim nerodno ratalo in smo se odpravili. Tapravi možaki, Anžič, Grdin in jaz v kamin, Tico v Sedemdesetmetrco nekaj preopremljat, kriplbataljon Uroš in Jasna, oba z zvitim gležnjem, pa trenirat v Stropnico na sonček.
Ko smo priskakljali v Game over, mi je bilo takoj jasno, da vse ne bo šlo po načrtih, ker je tisti naliv spred dveh dni še veselo padal v globino. Smo se spravili na polico na višini kakšnih 100 m, kjer sem nase navesil vso plezalno opremo in pičil v višave. Saj je kar šlo, dokler malce pred vrhom smer ni zavila v slap in sem bil v hipu moker do kože! A še nisem odnehal, sem besno zgrizel še kakšnih 20 metrov do zadnjega dvojnega pritrdišča, do koder je zadnjič Tico prilezel in se že začel pripravljati na osvajanje tistih petih metrov do police, ko sem se končno spomnil, prižgal tahud reflektor na čeladi in posvetil kvišku. In bi me seveda kmalu kap, kajti strop je oddaljen še najmanj 30 metrov, če ne še več, zaradi vode nisem dobro videl, kar je pomenilo, da bodo potrebne še najmanj tri akcije in v takšni povodnji enostavno ni imelo smisla sploh začenjati! Kar na jok mi je šlo, ko sem začel dol vpiti prijateljema, naj razkopljeta varovanje, da sem z akcijo zaključil in da prihajam do njiju. Voda mi je tekla za vrat in rokave in sem komaj čakal, da se spustim, ko se je Anžič odločil, da bo malo duhovit. Se je pretvarjal, da ne sliši in je kričal gor, da varuje in zategnil dinamično varovalno vrv, da sem visel tam ko klobasa, le da v vodi namesto v dimu. Sem tulil dol, naj razkoplje, da sem končal, a vse kar sem dobil gor, sta bili dve nagajivi lučki, ki sta kukali gor daleč spodaj in zategnjeno varovalno vrv. Saj vem, hec je hec, sem kmalu poštekal, a ko ti za vrat teče ledena voda, ni več smešno. In sem brcnil eno malo večjo blatno fleho, da je zgrmela v globino in hkrati zavpil, naj pazita, da pada in sta obe lučki v tisočinki sekunde izginili (sta se morala skriti pod slapek, kamor sem se ob prejšnji akciji tudi sam skrival), pa tudi štrik je takojci popustil. Smo v bivaku v Severnem rovu kofe spili, potem pa počasi proti površju odsvinjali. In smo ven prišli še podnevi, je Anžič kar malce šok doživel, ker on je navajen bolj ob osmih zjutraj ven iz Čaganke hodit …
Potem smo zakurili, kakor se za ohcet spodobi, ene milijon zrezkov spekli in klobas (ob pol dveh zjutraj ponesreči tudi Anžičeve najbolj pikantne, da smo jih morali krepko s špricarčki gasiti!), se potem v postelje spravili in ob pol osmih zjutraj v nedeljo že sedeli ob dimu in čakali, da se je skuhala kava. Potem smo čakali še Uroša, ki je moral razopremiti Stropnico, ker se mu je dan prej ni ljubilo, vmes smo mu pa še zajtrk ponesreči pojedli, a ni bil preveč hud, ker je kmalu potem v najboljši bistriški gostilni na sončku dobil kavico. Brez mleka, ker smo si ga ostali ponesreči ostali vsega razdelili … Kamin pa čaka. Na dneve brez dežja. Menda prihajajo kmalu …