Home > BlogXtreme > Zlata ribica

Zlata ribica

24. avgusta 2015

Sestra mora malo v kondicijo priti, Tico pa par kil z riti sneti in smo se odločili za tri ne prezahtevne jame tam okoli Čaganke. V Akustičnem breznu sta vriskala, jima je bilo všeč, vsega po malem mešano, brezen, ožinic, prečnic, sigastega okrasja … Res lepa jama, za malo mišice pretegnit, čeprav povsem do dna nismo šli, 100 m vrvi ni bilo dovolj. Sem se vseh detajlov spomnil, kakor sem se po štriku počasi dol vozil in sem bil kar sam nase malo ponosen. Sem se počutil skoraj ko mali Srečko, ki skoraj za vsako od neštetih jam ve, kje se nahaja, kako se imenuje in glavne karakteristike, kar me vedno znova fascinira! Ko sem se zbezal na plano in pospravil štrik, je bilo energije še več ko dovolj in smo se odločili še za eno jamo, Jubilejno brezno, ki je tudi dovolj blizu, da smo kar v opremi peš odskakljali do nje. Sem vedel, kje je vhod in ko sem nad vhodom zagledal nametane veje, sem se tudi jame spomnil in sem se spet počutil ko mali Srečko. Ko sta me Tico in Jasna spraševala, kakšna je pa ta jama, sem suvereno odgovoril, da se najprej na prosto spustimo v majhno dvoranico, zato so tudi veje nad vhodom, ker bi si kakšen medved, ki se mu ne bi ljubilo brloga kopati, to luknjico lahko za prezimovališče izbral in bi to takoj videli, če vej ne bi bilo! Da naprej je pa tudi lepa, nič zahtevnega. Sem bil pameten ko televizor, ko sem to razlagal med tlačenjem v prvo stopnjo. V dvoranici sem poiskal pritrdišče, nanj zavezal vrv in se počasi začel tlačiti v nadaljevanje. Ravno sem rit stlačil v luknjico, ko je do mene priskakljala sestra in potem v živo opazovala, kako se zatakne jamar. Sem namreč zadevo, ki sem jo imel v spominu kot nič posebnega, vzel preveč lahkotno in ko me je nek izbočen kamen pritisnil ravno po sredini prek zavore, sem obtičal kot čep v steklenici. Ni šlo ne dol ne gor! Saj kaj hudega mi ni bilo, a preveč bentiti in matrati se pa nisem hotel, da Jasne in Ticota ne bi prestrašil in bi se obrnila, še preden bi se dobro v jamo spustili. Sem se nekako po daljšem naprezanju le zgudil skozi prepreko, oprema je grozljivo hreščala, ko je drsala po kamenju. Sem se veselo guzil naprej, da vidim, kaj nas še čaka, sestra, ki ji moje matranje očitno ni vzelo veselja, se je pa za mano spravila. Z malce več pameti v glavi je lažje prišla čez ožino. Jaz sem medtem v nadaljevanje pogledal in mi je kar podkombinezon med ritnice potegnilo. Takoj, ko sem tisti ozek vertikalni dimnik zagledal, sem se spomnil, kako sem se med raziskovanjem jame tako zelo zataknil, da mi je moral Srečko pomagati. Je kar nekaj časa trajalo, ker se je najprej moral nehati smejati! Od zadaj je Jasna vpila, če je naprej tudi tako ozko in sem ji mirno in po pravici odgovoril, da ne in je takojci Ticotu prenesla, da jama naprej ni tako ozka in seje še on spravil v prvo ožino. Ampak jama naprej res ni bila tako ozka, ozka je bila še bolj! Sem se kar hitro na zavoro spravil in v luknjo zatlačil, da seka ne bo videla, kako ozko je, a ko je prišla do mene in videla, v kaj se tlačim, ji je bilo seveda takoj vse jasno. Je vprašala, če bo ona prišla ven, če gre dol in sem ji suvereno dogovoril, da itak da bo in se je spustila do mene. Me je kar presenetilo. In presenetilo me je tudi, ko se je dol spustil tudi Tico. Smo čepeli v tisti dvoranici in sem razmišljal, če je to to, ker se mi je zdelo, da je bilo jame več, a se kar nenadoma nisem več počutil ko mali Srečko, ki se jame spomni, saj je bila edina možnost napredovanja skozi tako ozek prehod, da se niti na trebuh nisem ulegel, da bi pogledal, če je to to. Se je p tja zarinila Jasna in povedala, da naprej je še ena dvorana, samo da niti čelada ne gre naprej, kaj šele vse ostalo. In smo kar zaključili z Jubilejnim breznom in ven odskakljali. Najprej Tico, katerega oprema je grozljivo škripala na poti gor in kar nekaj časa je trajalo, da se hudo matra sva vedela pa po njegovih izpušnih plinih. Na srečo je pihalo iz jame ven …

Jasna si je tudi vzela čas in zelo pospešeno je dihala v tistem ozkem dimniku, a ji je uspelo iz prve, na srečo, da je lahko potem pomagala Ticotu ožinico višje, ki se je na vrvi popolnoma zataknil in ni šlo ne naprej ne nazaj, dokler mu ni nataknila pantina, ki se mu je snel. Jaz sem medtem razopremljal in pospravljal, a zelo previdno, da se tudi meni ne bi kaj snelo in bi obtičal ko pred leti in ko sem prišel iz dimnika, sem kar samega sebe pohvalil. Potem pa itak preveč suvereno se zarinil v naslednjo ožinico in se z rameni povsem zataknil. Dol ni šlo, da bi popravil, ker oprema dovoljuje samo plezanje gor, a gor seveda ni šlo, zato je Tico malo razmišljal, kako bi mi pomagal in prišel na briljantno idejo, da bi me navezal na drug štrik in tistega, na katerem sem visel, prerezal. Sem najprej mislil, da se heca, pa se ni, zato sem zbral vse moči in trmo in se nekako po centimetrih prerinil skozi, ko sem zunaj potem ob Petrolovi kavi in čikcu prihajal do sape in predlagal še tretjo jamo, tudi v bližini, o kateri sem pa kar takoj priznal, da se mi tudi sanja ne, kakšna je po zahtevnosti, sta se pa oba zbunila in smo raje odskakljali do bivaka na večerjo. Jaz kar direktno, onadva pa malo bolj po ovinkih, da bosta še kakšno gobo za v lonec nabrala, a je menda enkrat vmes po medvedu zasmrdelo in sta prišla celo par sekund pred mano …

V nedeljo smo imeli pa še vajo Reševalnega centra Novo mesto, preveriti smo morali reševalno opremo in čoln. Če bomo kdaj reševali v podzemnem jezeru. Kar je pomenilo, da smo morali čolniček napihniti in malo zaveslati po Krki, če drži zrak. Res lepa in če ne bi bilo Uroša, tudi nezahtevna vaja, a ker je bil človek ravno v neoprenu, je z obale skakal bombice proti čolnu, da sva bila z Dejanom povsem mokra. Sva pa edina opravičila naziv reševalec, saj sva morala nekemu fantku z reke rešiti coklo … Potem smo pa pri Tanji še dobrote z žara jedli in če mene vprašate, je bilo to ena najboljših reševalnih vaj do zdaj …

20150822_175419 20150822_222553 20150823_101915_002 20150823_151209 20150823_155629 20150823_172812

Comments are closed.