Gledam dokumentarec Keith Richards Under The Influence in občudujem možaka, ki ima že krepko prek 70 let in je videti kot mumija, pa še vedno miga kot mladenič. V filmu je seveda ogromno arhivskih posnetkov, nekateri so še črno beli. In se spomnim, kako me je zadnjič Marko Z. zafrkaval, da še nisem tako star, če imam fotko iz armije že v barvah. Hkrati pa se v dokumentarcu istočasno pokaže posnetek železniških zapornic, ki se dvigajo, ker je lokomotiva pravkar odpeljala mimo. In se seveda nemudoma spomnim dogodka iz mladosti, ki bi bil pa zagotovo posnet še v črnobeli tehniki, če bi ga kdo takrat snemal. Namreč, domov sem iz šole hodil čez železniško progo in ker je bil vlakovni prometkar gost, sem pogosto naletel na spuščene zapornice prek ceste. So bile prav take kot v dokumentarcu o Keithu Richardsu. Dolg lesen drog, pobarvan rdeče in belo, nanj pa obešena tenka žičnata ograja. Na tisti ograjici smo otroci, ko smo hodili iz šole ter čakali, da mimo odpelje vlak, pogosto viseli. Miletu, ki je zapornice ročno dvigal, to ni bilo prav nič všeč. Pa zaradi naših telesc dviganje ni bilo nič težje, saj je vse skupaj potekalo prek milijon zobatih koles in škripcov, le na živce mu je šlo verjetno, ker je moral tisto ograjico potem non stop popravljati. Ali pa je bil že po naravi tečen in jezen na ves svet, kaj pa vem. Zaradi službe verjetno ne, ker je imel železničarsko uniformo in kapo s šiltom in je bil nadvse ponosen na to, čeprav je bil s svojim zares obilnim trebuhom pravzaprav karikatura uradnega uslužbenca, dasiravno samo dvigovalca zapornic. Ni to isto ko res debel policist ali oficir. Mile je bil debel, ker je v prostem času klal prašiče. No vsaj enega je, kolikor se spomnim, pri moji babici, in nikoli ne bom pozabil, da je ravno pil kri iz kozarca, ko sem šel mimo! Sem imel kar rešpekt pred njim, to moram priznati, ampak na tisti ograjici sem pa vseeno visel, saj je bil možak tako debel, da nas nikoli ni ujel.
Sčasoma smo tisto visenje na zapornici otroci iz dolgočasja nadgradili v igrico. Kdo bo kasneje skočil z zapornice, ki jo je Mile že dvigoval. Ponavadi nas je več bingljalo na tisti smreki in ponavadi so prvi dol skočili tisti, ki so bili najdlje od osovine dviganja, saj so bili najvišje, zato smo celo nekakšno točkovanje si izmislili, da je bilo bolj pošteno. Vmes enkrat se je tudi Mile vključil v igro včasih in kadar je bil dobre volje (ali pa posebej razpizden), je zapornice poskusil dvigniti čim hitreje. Je vrtel tisto kolo ko obseden, pa mu nikoli ni uspelo koga previsoko dvigniti, dokler nekega dne s prijateljem nisva bila preveč trmasta. In nihče ni hotel odnehati. Tisti, ki je bil dlje od osovine, bi lahko dol skočil prej, saj je bil višje, a ker očitno ni hotel, nisem hotel niti jaz in ko si rekel keks, sva bila že previsoko za odskok. Mile naju je dvignil do konca. Saj zelo nevarno verjetno ni bilo, sva z nogami stala na ograjici, z rokami sva se pa ko klopa držala rampe, zelo prijetno pa tudi ni bilo. Najprej zato, ker so naju vsi gledali (pa še oče bi lahko slej ko prej mimo prišel, potem bi šele bila veselica), predvsem pa zato, ker nama je Mile gor vpil, da naju bo spustil šele, ko pride naslednji vlak. Verjetno sva tudi kaj pocvilila, kaj pa vem, se ne spomnim, ampak Mile je počakal, da so se čakajoči avtomobili razkadili, potem je pa zapornice spet spustil. A ne čisto dokonca. Par metrov pred koncem je enostavno spustil kolo in zaštartal proti zapornicam, ki so se same spuščale. Sem takoj videl, da si poskuša prednost nabrati, saj s takšne višine nisva mogla skočiti, ne da bi se poškodovala, zapornice so se pa same tako počasi spuščale, da bi naju lahko celo ujel, ko bi prisopihal čez progo. Sam sem bil bližje osovini in sem zatorej dol skočil, še preden je Mile prisopihal do mene, prijatelj je moral pa še malo počakati, preden je skočil dol in ga je Miletova noga ravno še blago v rit ujela, ko je že kopal po makadamu … Kaj hujšega kot ranjen ponos ni bilo, a smo vseeno z igrico počasi nehali. Mogoče tudi zato, ker je počasi napredek prišel in so Mileta z elektriko zamenjali, ne vem več, vem pa, da sem ga še dolgo videval, trebušastega in brkatega.
Zdaj ga verjetno ni več, to je res bilo v časih še črnobelih fotografij …
