Impro

Pred leti, a ne tako zelo daleč nazaj, ker sem že imel mobilni telefon, sva pozimi s Tomijem udarila pohod na Triglav. Kakor se za zimski vzpon spodobi, sva se na pot odpravila zelo zgodaj zjutraj, da bi na vrh splezala še pred soncem, ki bi omehčal sneg. Nekje ob treh zjutraj sva bila v Krmi že povsem oblečena in otovorjena, le še v kapi nahrbtnika sem pobrskal za naglavnima lučkama, saj je bilo temno ko v rogu. Nahrbtnik imam namreč ves čas spakiran in v njem vse, kar potrebujem za dan ali dva. In svetilki zame in za Tomija sta seveda bili, le svetili nista. Baterije so bile fuč. Pa se niso spraznile, ker so recimo dolgo stale, saj sem kar pogosto pohajkoval po hribih in ko je baterija začela slabeti, sem jo nemudoma zamenjal. Rezervnih, ki sem jih vedno tudi imel v kapi nahrbtnika, pa ni bilo. Kasneje šele sem izvedel, da sta se moja sinova nekaj igrala in svetilki pustila prižgani, takrat sem lahko pa samo v zrak nemočno gledal. Lahko bi čakala do zore, a z vzponom potem ne bi bilo nič, saj bi bil sneg premehak, krpelj pa nisva imela ali pa se odpeljala domov. A ker nama nobena od možnosti ni dišala, sva kar vzela pot pod noge in si svetila s prenosnima telefonoma. Je pa to že toliko nazaj, da svetilke zadaj pa ni imel še in sva si svetila samo z ekrančkoma. Bolj češko je bilo vse skupaj in dokler sva hodila po gozdu, kjer je bilo res temno, sva hodila bolj počasi, ko naju je pa kdo prehitel, sva se pa pretvarjala, da sva Čeha. Saj češko nisva znala, le malo sva nekaj z naglasom glumila in je povečini kar ratvalo. So mimoidoči, po pravilih opremljeni Slovenci v brado bentili čez jebene Čehe, ki jih bo spet moral helikopter rešvat …
Danes pa nekaj po garaži brkljam in zagledam sinov moped. Z malce zimprovizirano lučjo. Mu je žarnica crknila in ker se jo v Novem mestu ne da kupiti, je namreč nihče ne prodaja, sem jo naročil po internetu, pa še ni prišla, se je znašel po svoje. Z mojo naglavno svetilko, ki jo imam vedno v bidonu kot rezervno svetlobno telo. Vsak jamar mora imeti namreč dva neodvisna vira pri sebi, vedno! Sem bil zadnjič v jami in bi verjetno šele potem, če bi mi primarna luč crknila, ugotovil, da rezerve pa nimam. Bi verjetno pot iz jame dlje trajala, če bi mi moral kolega svetiti, a sem prepričan, da potem na mopedu vsaj zadnje luči moj srednji sin vsaj en dan ne bi potreboval, bi nekaj drugega dovolj žarelo …