Komunikacija

Jamarji smo znani jezikovni puristi. Uporabljamo knjižno slovenščino, če smo kje v tujini, se pa prilagodimo. Saj zelo veliko ukazov pri reševanju ali plezanju po jamah čisto zares ni. Če pade kamen, se zadereš ko jeshar in niti ni važno, v katerem jeziku, vsi bodo razumeli, da jim mora gatke v rito povlečt in se bodo skrili, pa če je vrv, po kateri se pleza, prosta, moraš sporočiti. In to je to. Pri reševanju je malce več ukazov in recimo v Franciji zahtevajo, da so ukazi v francoščini, ker oni imajo radi svoj jezik, a kaj, ko med reševalci kaj veliko črncev, ki tudi govorijo njihov jezik, ni, in so potem ukazi malce hecni. In vsi Balkanci pač vpijejo neko šlobudravščino, ker si s francoščino pač ne znajo lomiti jezika. In potem Romun prav lepo knjižno zavpije, da je vrv free skroz, če je vrv prosta, in to je to …
Zadnjič na vaji slovenskih jamarskih reševalcev sem bil pa kar malo zmeden in nisem vedel, v katerem jeziku komunicirata moja prijatelja. Uroš dol je spraševal A je frej al kwa, Anžič, zasopihan ko parna lokomotiva na blagem vzponu, je pa samo z eno besedico odgovoril: Ohka! Uroš je seveda dodatno povpraševanje v višine poslal: Kwa?! Ohka, je bil že bolj glasen moj zadihani prijatelj, šele ko sta ga dva kwaka v rito zadela, se je malce vznejevoljil in še bolj glasno poslal dol: Sn riku, da ohk, ejga!
In sta splezala, oba na srečo tako zadihana, da nista več kaj dosti komunicirala. Na srečo, ker dol nisem imel slovarja, da bi jima sledil …