Multijezičnost

Ko imaš Marka Z. ves čas ob sebi, moraš imeti ob sebi ves čas tudi fotoaparat. Ker nikoli ne veš, če bo pri volji pozirati za posnetek, ki ga recimo zamudiš … Ujel sem še nekaj drugih simpatičnih trenutkov, a žal pač nisem dober fotograf, večina takšnih trenutkov je šla mimo mene neujetih. Končno smo prišli domov in ko sem malo pobrkljal po fotografijah, sem se občasno nasmejal do solz. Zaradi zgodb, ki jih skrivajo v sebi. Ko si je naša dohtarca Tina (ki govori več jezikov, srbskega pa ne, ker je pač premlada) privoščila burek v Banjaluki, najprej ni hotela spiti tečnega jogurta, dokler ji nismo pojasnili, da to pomeni tekoči jogurt. Doktor Maksi je natakarici, ki se je opravičevala, ker miza ni bila pospravljena, zatrdil, da naj se ne sekira in da naj sodelavcev nikar ne kara, kar seveda v srbskem jeziku ne pomeni, da naj jih ne krega, zmagovalec je bil pa definitivno Marko Z., ki je sogaračico, ki je hotela kupiti sladoled in ga plačati s kartico, poprosil, naj ga vzame še zanj, da ne bo vlekla za drobiž. Tega je še naš dohtar zastopil in se nasmejal! Da je bila neka naša tečajnica malo trudna po treningih, so pa Srbi povsem drugače zastopili kakor je bilo mišljeno …

Kakor koli, naporno, a zanimivo in nadvse zabavno! Le premalo spanca morda. Me je Marko Z., s katerim sva si delila sobo, večkrat zbudil, češ da smrčim, a sem šele zadnji dan, ko me je začel rukati, ko še nisem spal, ugotovil, da mu je občasno le dolgčas, ko ne more spati in potrebuje družbo, torej mene, pa čeprav z izgovorom …