Pred leti, ko še ni imel vsakdo Garmina ali podobne navigacijske napravice, ki vodi do neznanega cilja tudi najhujšega butla, torej mene, ki se ponavadi tudi z Garminom izgubim, sem si za neko pot tovrstno napravico sposodil od prijatelja. In me je na cilj uspešno pripeljala. Ker pa sem jo nato domov prišedši vrnil šele v ponedeljek, v nedeljo smo se pa odpravili na obisk k očetu in so bili moji sinovi še majhni, tovrstne napravice pa še ne povsem vsakodnevne, so jo vzeli s sabo na sprehod. Da bodo preverili natančnost navigacije. Nisem imel nič proti, saj zadeve ne moreš pokvariti, če buljiš vanjo, plus sprehod je enkrat za spremembo minil mirno, saj so vsi trije ko uročeni bulili v majhen ekranček. Zato me je nadvse začudilo, ko me je prijatelj čez čas, ko je napravico ponudil nekomu drugemu, ki se je odpravljal na pot v tujino, obtožil, da sem jo pokvaril. No, saj me ni obtožil, le povedal mi je. Da kadarkoli je model vnesel cilj nekje daleč v tujini in pritisnil gumb navigiraj, ja napravica počepnila. Se ugasnila, zamrznila, resetirala … Čez čas so na srečo pogruntali, da so moji otroci napravico naštimali za pešpot in jasno, da je zadeva počepnila, ko je morala izračunati tiste tisoče kilometrov dolgo pešpot, procesorji še niso bili tako zmogljivi kot danes!
Seveda sem si kmalu nabavil tudi svojo napravico, ko je cena le dovolj padla, potem so pa tovrstni navigacijski programi prišli tudi na telefone in je romala nekam v predal. Če jo imam ne telefonu, zakaj bi nosil še dodatno napravo s sabo?! Potem sem moral enkrat v Ljubljano na delovno predpredpremiero prijateljevega filma in sem s pomočjo navigiranja s telefonom na cilj prišel uspešno in celo prezgodaj. Še nikogar ni bilo tam in kadar moram brezdelno čakati, ni nikoli dobro, ker začnem razmišljati in sem razmišljal, da bi mi morda kofe pasal in sem se odpeljal na prvo bencinsko. Poti si nisem zapomnil, saj sem imel vendar navigacijsko napravico v telefonu! Kofe sem kupil, se odpeljal, nekje vmes je pa telefon crknil, ker je imel prazno baterijo. In se mi niti sanjalo ni, kam moram, pa še na bencinsko sem se komaj vrnil, saj na glavni cesti nisem mogel kar obrniti in sem se izgubil v stranskih ulicah. Na srečo sem našel še eno bencinsko, kjer sem kupil avtopolnilec za telefon, plus verjetno sem si še eno kavo privoščil, nisem pa povsem prepričan. A verjetno sem si jo, ko sem bil že tam, toliko se že poznam …
Je telefon potem zalavfal, ko sem ga priklopil na elektriko in sem na cilj zlahka spet prišel, kjer so me pa že vsi čakali. Da je meni javil bolj zgodno uro, kdaj se bomo dobili, ker da itak vedno zamudim …
Pred kratkim sem pa zamenjal telefon in si na novo naložil navigacijski program. Ki mi je delal prav zadovoljivo, to moram priznati. Da zadnjič. Ko sem se hotel od Marka P. odpeljati k Urošu. In mi je Marko P. jel razlagati, kako bom prišel od njega, a sem ga hitro zaustavil. Da imam navigacijsko napravico, v katero samo Urošev naslov vnesem in to je to. In sem to tudi takoj storil, a kaj, ko je frdamana napravica zahtevala, da odpeljem po enosmerni cesti. V napačno smer! Mi je bilo pred prijateljem, ki ima Ifona, kar malo nerodno in sem se celo nekaj opravičeval (tehnično gledano sem opravičeval Samsunga), potem sem pa kar odpeljal. V pravo smer, nasprotno tisti, v katero me je silila navigacija! Malce rdeč v glavo sem si rekel, da si bom takoj, ko domov pridem, naložil drug program, za kazen, ko se je nenadoma na ekrančku pojavilo vprašanje, da se premikam tako hitro, kot bi bil v avtu, nastavljeno imam pa na pešca. Če želim zamenjati na avto? In sem zamenjal in potem brez težav prišel na cilj.
Zakaj je bilo na pešca nastavljeno? Ker sem parkiral malo dlje od cilja dopoldne in sem se pustil navigirati potem še peš, ker mi je nadvse všeč, ko tista tečna tetica že 100 m pred križiščem začne opozarjati, da ko bom prišel peš! do križišča, da bom moral odviti levo. Samo sem potem pozabil nastaviti spet na vozilo, ampak zdaj so zadeve že tako napredne, da bumbarja takoj spoznajo in ga opozorijo …
Odhajam v Bosno na CRT do naslednje nedelje (ne bom jaz vozil oziroma tudi če bom, bo v kombiju 7 tečnih navigatorjev vpilo pred vsakim križiščem, kam naj zavijem!), bo torej malce blogovskega mrka. Nič bat torej, da se mi je kaj zgodilo, če bom tiho. No, saj tiho ne bom, to itak, samo tukaj me nekaj časa ne bo slišati …