Podvodje

Kadar koli kakšen prijatelj ali znanec pošlje svojo knjigo v branje, za katero potem pričakuje mnenje, se vedno malo bojim. Kaj pa, če bo knjiga tako zanič, da tega ne bom mogel povedati drugače, kakor užaliti ga?! Se namreč dogaja tudi to. Mislim, pri zanič kavi lahko rečeš, da je vroča, če te vprašajo, kakšna je, pri knjigi pa ne moreš reči, da je notri veliko črk in besed, ker avtor seveda pričakuje več …
No, pri Podvodju Cirila Mlinarja Cica te bojazni ni bilo. Pravzaprav sem knjigo stežka dočakal. In kakor njegovi filmi, ki sem jih že poznal, tudi njegovo v drugačni formi ujeto, torej zapisano mojstrstvo, niti najmanj ni razočaralo. Prav nasprotno!
V knjigo je zbral dnevniške zapise z različnih časovnih obdobij, zatorej lahko sledimo njegovi štiridesetletni potapljaški karieri, ki je vsekakor fascinantna, a bolj kot to navduši njegov jezik. Ki je čudovit. Ponavadi je tovrstno branje bolj ko ne suhoparno in zanimivo predvsem za poznavalce, v tem primeru pač potapljače in jamske potapljače, pri Podvodju pa temu še zdaleč ni tako. Prav film vidiš pred sabo, tako polni in živi opisi so v knjigi, prav z lahkoto skoraj v živo vidiš ribo ali podvodni svet, ki ti ga opiše Cic. In ob napetih situacijah, ki jim je jamski potapljač izpostavljen skoraj pri vsakem potopu, dobiš kurjo polt! In Cic je res mojster pripovedovanja, nikjer dolgočasen ali dolgovezen, suhoparen, njegove metafore in prispodobe so žive in sveže, da si mu kot pisatelj lahko le zaviden, zgodbe pa tako polne humorja, da se ves čas hihitaš.
Pa kako mimogrede navrže kakšno briljantno, to znajo le mojstri. Ko je pri nekem potopu postrelil že ves film (jap, zgodbe segajo tudi v čas, ko še ni bilo digitalnih fotoaparatov, torej v daljno preteklost), je opazil polža, za katerega je menil, da bi bil prav dober fotografski plen. In ker ve, da priložnost izgubljena ne vrne se nobena, ga je kar pod obleko spravil, ko je zaključil potop, da ga bo pofotkal z novim filmom naslednji dan. In šele zjutraj, ko je v taboru brskal po enciklopediji s fotografijami in preverjal, kaj je postrelil, ugotovil, da je ob sebe stisnil polža, ki je smrtno nevaren tudi človeku …
Pa ko sta s prijateljem tavhala nek sifon in ju je zamedel sneg, lopate pa nista imela in sta z nekakšno desko in vrvjo skidala kakšnih 300 m do glavne ceste, ravno ko sta crknjena končala, se je pa nasmejan model s traktorjem s plugom pripeljal …
Ja, v vsaki zgodbi nekaj zašpiči, kakor pač lahko žašpiči le življenje samo, a vsakdo potem zgodbe ne zna povedati tako, da jo občutiš, kakor da bi jo sam doživel. Cic to seveda zna in če v Bosni na vajah, ko sem knjigo začel brati, ne bi bil tako kronično utrujen in neprespan, bi jo prebral na dušek, tako je pa užitek le pač dlje trajal …
Torej, navdušujoče branje za vse, ne le za potapljače in jamarje. Za njih je skorajda obvezno, za vse ostalo pa le čisti užitek!

podvodje