Home > BlogXtreme > Skoraj čist

Skoraj čist

26. septembra 2015

Danes smo imeli v Najdeni jami pri Logatcu jamarski reševalci skupno vajo z Enoto za tehnično potapljanje. Enota za tehnično potapljanje nastopi, ko se za sifonom, kamor navadni jamarji pešci ne moremo, poškoduje jamski potapljač. Pešci jim pa opremo, ki jo imajo za najmanj en kamion, do sifona znosimo in nosila potem, ko pridejo do nas, ven potegnemo. Oni začnejo delati, kjer mi nehamo, mi začnemo, ko nas oni zagledajo. In kako razlikuješ jamskega potapljača reševalca od navadnega jamarja reševalca pešca? Jaz sem imel povsem enostaven način – tistega, ki je iz luknje pogledal in je bil ful rdeč v obraz in povsem premočen od potu, sem posortiral med potapljače (razen če to nista bila to Uroš in Anžič, onadva spadata tako med dvoživke kot med nas navadne pešce!), tiste, ki so se med guzenjem ven pa še zafrkavali in gofljali, sem pa med naše prištel …
Novomeški reševalni center se je tokrat po načrtu na lokacijo pripeljal zadnji in sem lahko celo skoraj normalno spal, hkrati pa je to pomenilo, da smo za postavitev reševalnih manevrov dobili zadnji raztežaj, torej poškodovanega jamskega potapljača potegniti na sonce. Saj smo se zafrkavali, ker smo nad izhodom prvič uporabili trinožnik, ki ga nismo vajeni in smo ene dva doktorata ob tem napisali, preden smo bili zadovoljni z rezultatom, potem pa je bilo naše delo lovljenje vitamina D. Pa tudi manever v jami, ki smo ga tudi dobili, bi lahko mirne duše pripisal zunanjemu odseku, saj če sem se pravilno ulegel, je do mene tudi v jami prišla sončna svetloba. Smo manever preskusili (so dvignili mene, ki sem bil po teži najbolj podoben teži poškodovanca z nosili vred) in bi šlo brez težav, če se moja popkovina ne bi zapela za stopnico, potem smo pa ležali na soncu in pač stoično svoj reševalski križ nosili. Pa prek jamskega telefona spremljali, kako napredujejo nosila …
Še najbolj adrenalinski del je bil takrat, ko je iz luknje pokukal sam naš presvetli komandant, usran do amena in ker nisem mogel biti tiho, je skočil name ko tiger in me vsega usral. Od daleč je bilo verjetno videti, kot da me hoče poflodrati, od blizu pa, da sem pač umazan. Drugače bi bil prvič na reševalni vaji čist! Še po glavi me je usral, samo me je na srečo potem, ko se je spet v temo podal, do čistega z jezikom očistila njegova psica, ki mu v jamo ni mogla slediti in ji je bilo očitno dolgčas …
Ko so nosila končno prišla do našega odseka, smo malce poprijeli za delo, potem pa razopremili, še preden bi se shladili in odpeketali na Murčkov pasulj s klobaso. Tam je pa nastopil drugi adrenalinski del vaje, ko nam je Jokl s klobaso pokazal, kako globoko grlo deluje v praksi. Nisem vedel, ali naj ga občudujem ali naj se ga bojim, ene trije reševalci so bili pa za vsak slučaj pripravljeni, če bi mu klobasa zdrknila iz prstov in bi bilo potrebno pomagati. S tapravim tisto klobaso v želodec poriniti, se mi zdi …
Še par kavic ter pospravljanje, domov smo pa enkrat za spremembo odpeketali še po dnevni svetlobi …

20150926_113305 20150926_180525 12019851_

Comments are closed.