Soba 103

Zjutraj sem moral vstati že zgodaj. Pravzaprav zelo zgodaj, če sem hotel biti ob 10h v Ljubljani na predstavitvi moje knjige za slovenske sedmošolce. Sem bil kar ponosen sam nase, ko sem v dvorano prišel točno! Prireditev je bila, kot se šika, potem smo ob kavici še malo poklepetali, potem je pa že Marko P. zavohal, da sem v Ljubljani blizu njega in se je s kolesom pripeljal, da me na kofe odvleče. Seveda je takojci spremenil načrte, ko me je zagledal v beli srajci in me kot bela-srajca-jan-plestenjak-wannabe povabil na kosilo v lokal Jana Plestenjaka. Nisem niti vedel, da ima človek svoj lokal, a ker je bil blizu in ker je povabil prijatelj, sem takojci rekel ja. Nimaš kaj cincat, ko pade povabilo na kosilo, toliko pa že vem!

In itak da sva bila ko dva pepeta, ko sva drug drugega fotkala z jedilnikom v rokah, da se vidi, v katerem lokalu sediva, natakarji so bili prijazni (se mi zdi, da pa niso bili v belih srajcah), hrana dobra, Jan pa na srečo ni med kosilom nobene zapel! Potem sva skočila še do Marka P. pisarne na eno ping pong partijo z dobro kavo, samo nisva igrala na točke, ker nisem smel s švicem bele srajce umazati, da mi preljuba soproga ne bo jezna, potem sem oddrvel k Urošu, da je nalepke na reševalskem kombiju nekaj popravil, potem se mi je pa že mudilo k Alešu v jamo, kjer sem moral spremljati jamarski popravni izpit. Se mi je tam kar malo fržmagalo, ker me deklica ni takoj prepoznala in čokolade še pred popravcem prinesla, kako se ta današnja mladina nič ne znajde, šele ko sem slekel belo srajco, se je nasmehnila. Me čistega namreč ne pozna … In, ja, izpit je naredila, čokolada bo pa morda drugič …

Potem še sestanek JRS, kjer začuda niso nič protestirali, da nimam nič z znakom reševalne oblečene, to pa verjetno zato, ker so se zaradi moje bele srajce nadvse zabavali in kave pri meni naročali …

Malo preden sem domov priskakljal, me je pa v nabiralniku pričakalo nekaj fotk iz Janove sobe z Markovim pripisom: Majketi če ne daš ene od teh bela-srajca-jan-plestenjak-wannabe fotk na blog! Evo, majkemi, dajem, naj se vidi, da sem se za knjigo pospremit lepo oblekel …