Tico, Jasna, Grdin in jaz smo v bivak pičili že v petek zvečer, da smo vse pripravili za sobotne republiške jamarske izpite. No, pripravili smo platneno streho in kurjavo, pa ravno prav, ker ko smo se ob dveh zjutraj v bivak spravili, se je uscalo, ko da smo naročili. Pa moram biti iskren, Grdin je šel v posteljo najmanj uro prej, ker je še ponavljal gradivo za izpit! Sem šel ene dvakrat not nekaj iskat in potem s tovrstnim početjem prenehal, ker je imel zame vsakič ene par vprašanj glede nekaj nejasnosti v gradivu. In ker jaz izpit jamarski že imam in torej ne potrebujem več vsega vedeti iz glave (lahko bi tudi napisal, da nisem imel blage, kaj me sprašuje, samo ne bom, ker menda izpit lahko tudi odvzamejo), sem se obakrat izgovoril, da moram nekaj bolj nujnega narediti, da nekaj agregat kašlja ali kaj in da naj se ne sekira, da bo že preplonkal. Pa se potem verjetno res ni sekiral, ker ko sem se jaz spravil v posteljo, je spal, sem mu moral ugasniti čelko in spraviti učno gradivo, je bogec utrujeni zaspal med učenjem!
Ura je še prezgodaj zvonila in ne glede na to, da je skoraj 30 ljudi prišlo v najboljšo bistriško gostilno skoraj iz vse Slovenije, smo mi štirje, ki smo bili najbližji, prišli skoraj med zadnjimi! Na srečo pa ura ni zvonila Alešu in ker se maša brez župnika ne začne, smo lahko še v miru kofe spili. Ko je namreč priskakljal Aleš (da je zamudil, omenjam le zato, ker je to skoraj tako neverjetno kot bi nekdo napisal, da v Afriki ni več lakote), je bilo pa v hipu konec heca. Vse izpitnike so nagnali na pisne teste (v sobi je bila takšna živčnost, da sem jo skoraj lahko otipal!), nas inštruktorje pa na opremljanje poligona. Vreme je držalo, a smo za vsak slučaj nad jamo vseeno napeli veliko plahto, ker nismo bili prepričani, ali bo molitev kandidatov za jamarje in jamarje pripavnike zdržala. Kakšna molitev? Poligon smo postavili v Stropnici, ki je kakšnih 30 m globoka udornica, če bi fino deževalo, kakor je bilo napovedano, pa bi vse skupaj prestavili v Čaganko. Ko je Aleš izrekel to grožnjo, je večina kandidatov nenadoma postala zelo pobožna …
Je bilo tam pri jami delovno kot v mravljišču in občasne plohice so bile po moje kar dobrodošle, da so malce ohladile živčne kandidate, ki jih nismo prav nič šparali. Eden redkih nasmejanih je bil ves čas le Grdin, ki mu je šlo kar dobro od rok. Smo šele kasneje ugotovili, da verjetno predvsem zato, ker sem mu posodil svoj kombinezon, pomotoma tistega z logom JRS! Tudi Albertu je šlo začuda kar dobro od rok, čeprav ga je na izpit pripravljal reševalec Bojan, a vse do konca nisem vedel, ali bo izpit napravil ali ne. Je namreč naročil mojo knjigo Kratek dnevnik jamarskega navdušenca in sva se zmenila, da jo plača, če naredi, če pade, mu jo pa podarim. Sem prepričan, da je bil do konca v dilemi, ali naj zašuštra kaj kardinalnega, pa potem ni, da bo knjigo kar plačal. Šele ko je dobil diplomo je pa povedal, da ima denarnico v avtu, avto pa pri najboljši bistriški gostilni, a se ne sekiram, ga bo firbec zagotovo še privlekel v Čaganko!
Največja dilema, vsaj moja, je bila pa povezana s plahto. Napeta nad breznom je uspešno preprečevala dežju padanje po kandidatih in deževnico zbirala v velik bazen. Je bil tisti bazen ravno nad Urošem ves čas, ki je stal na robu brezna in opazoval, kaj počnejo mučeniki, in čeprav mi je nerodno, moram priznati, da si nisem upal. Res ne in res mi je nerodno! Prijeti za rob plahte in vso tisto silno vodo zliti prijatelju za vrat. Moram pa biti iskren in priznati, da se zaradi tega malce kesam!
Vse sodelujoče sta Jasna in Tico proti plačilu nafotrala s prebrancem in kofeti (socialni problemi z dokazilom so bili plačila opravičeni!), skodelico kave pa mi je zlati Urbi celo na plezališče prinesel vse od bivaka! In moram biti spet iskren, ko sem ga opazoval, kako nad robom brezna telovadi po skalah proti meni s tisto skodelico v roki, se nisem toliko bal, da bo zgrmel v brezno kakor tega, da mi bo kavico polil …
Dan je bil dolg, diplome smo podelili šele okoli osmih, takrat je verjetno pa tudi pobožnost ponehala in se je šele takrat uscalo kot iz škafa …
Fotkal kaj veliko pa nisem, ker sem imel enkrat za spremembo tudi jaz veliko dela, pa če se še tako neverjetno sliši …
