Krompirjeve

Načrt je bil dober, a kaj, ko sem delal račun brez krčmarja. Reševalec Bojan je prišel kukr z bolečo roko, Katja je prišla na dopust, Maksi se je prišel pa naspat. In potem s kaminom v Game overju spet ni bilo nič. Pravzaprav ni bilo nič z vsem, če ne štejemo, da so se v večini name spravili in sem nazaj fasal vse, kar sem jim kdaj v hecu dal. So bili prav v formi prijateljčki in so mi sproti dokazovali, da ne znam niti ognja zakuriti niti kofeta skuhati niti klobas speči pod žerjavico niti opremiti osnovne smeri … Pa še uro smo enkrat vmes menda premaknili in so v posteljo silili že ob desetih zvečer in sem se moral prav boriti, da smo ob ognju posedeli vsaj do polnoči. Ker potem so pa seveda že pred sončnim vzhodom pokonci silili …
Saj malo po podzemlju smo trapljali, a nič resnega, bolj vesel sem bil potem ob ognju, ko smo klobase pekli, ko smo malce čebljali in sem recimo izvedel, da je naš Maksi v mladosti balet plesal. Nekako si ga nisem mogel predstavljati v tisti beli oblekici in žabicah, a če smo še tako moledovali, da bi nam kakšen korak ali obrat ali vsaj poskok pokazal, četudi brez oblekice, se ni dal premakniti. Ponoči v bivaku je bila pa korist še od Katje. Zadnjič enkrat mi je v spalnici komar najedal, da sem prav slabo spal in vsake toliko luč prižgal in brezuspešno brenčečo beštijo iskal, pa mi je tokrat v bivaku, ko je tudi tam en komar najedal, pokazala koristen trik. Prižgeš telefon (ni nujno, da je iphone, je pa zaželeno), počakaš, da brenčač sede na osvetljen zaslon, potem ga pa počiš. Ni potrebno nobenega posebnega programa naložiti …
Sem namreč v bivaku zakuril in se je komar posledično zbudil, je mislil, da je poletje spet prišlo, slaba plat vročine je bila pa ta, da za Katjo ni bilo dovolj vroče, da bi iz pižamice zlezla, za reševalca Bojana je pa bilo …
Marka P. ni pa nikjer, čeprav so krompirjeve počitnice …