Home > Razno > Malice

Malice

6. oktobra 2015

V soboto smo bili dogovorjeni, da Lenki pomagamo z drvmi. Napoved je bila super, da bo scalo ko iz škafa, zato smo v dežju pri njej potrkali samo trije. Jasna, Tico in jaz. Se mi je nekako zdelo, da z delovno akcijo ne bo nič, a sem malo računal, da če ne bo preveč padalo, bi lahko pa v kamin v Čaganki skočili. Sem seveda delal račun brez Ticota, ki s sabo ni prinesel jamarske opreme, zato sem pač Lenki zatežil, da bomo pa njena drva matrali. Ker človek pač mora nekaj početi, ne?! Lenka nam je temperaturo merila, da takšna zalita drva tudi pod razno ne bomo v drvarnico metali, ker bodo zgnila in nam je raje kosilo skuhala, ker se je ravno ura temu bližala, ko sem zadnji kolobarček okusne klobase v rito porinil in ga s švoh špricarjem poplaknil, je pa deževati nehalo in celo sonce je posijalo. In sem skočil, kakopak, da gremo delat, Lenka je pa bremzala. Da po takem ne bomo, a ker smo silili, je vseeno dovolila svojega traktorčka iz gospodarskega poslopja poriniti k nažaganim hlodom in smo se kar dela lotili. Kalanja debelih tnal na bolj peči prijazne oblike. Čisti užitek, vam povem. Tega še nikoli nisem počel, a sem že po televiziji videl in sem nemudoma v filing padel, še najbolj nevarna je bila pa prijateljica, ki je iz varne razdalje vpila, naj pazimo in sem vedno, ko sem se obrnil, da bi bolje slišal, kaj mi sporoča, skoraj prst pod sekiro nastavil. Ko je videla, da nam gre, nas je zapustila, mi smo pa krepko v roke pljunili in drug drugemu tisto ročico za hidravlično sekiro iz rok pulili, tako se nam je dopadlo, pogoste pavze smo udarili le, ko nam je kavice nosila pa štrudel in sokove … Pa čist hecna delodajalka je, ker nas je v bistvu večkrat prišla silit, naj končno nehamo, da je že večerja pripravljena, mi bi pa še kar. Ampak res. Ko je počasi mrak padel, smo dobršen del drv skalali in je kar prijeten občutek, ko vidiš rezultat svojega dela in čeprav bi vsi trije še kar delali, smo potem vseeno zaključili in večerjo ko za ohcet v rito vrgli, jaz seveda s prefriganim načrtom, da pridem dokončat enkrat med tednom, da me drugi, ki morajo v službo, ne bodo motili! Je Lenka obljubila, da me bo tisti kup počakal …

Danes pa obvesti, da je ponoči medved na obisk prišel in par ovcam dušico vzel in sva z Grdinom nemudoma gor odletela. Ne prijateljico tolažit zaradi izgube, ampak k napol pojedeni ovci dežurat, da kosmatinca vidiva! Sva malce zamudila, se je že noč delala, kar naju pa ni preveč motilo, saj sva imela s sabo očala za nočno gledanje! Sva Grdinovega Šveda (jap, nima še zafilane luknje, je malce premajhno izrezal, mora popraviti, ampak to je zgodba za kdaj drugič) parkirala malce stran od odprte ovce, da bova imela dober pogled, potem pa vmes ugotovila, da se na fotografiji pa ne bo nič videlo. In je Grdin dobil super idejo, ker je ravno bliskavice za v jamo kupil, ki jih na daljavo proži in sva po trdi temi potem ograjo preskočila in tam pri razparani ovci tisti fleš na vejo vezala. In moram priznati, da mi ni bilo najbolj toplo pri srcu stati pri napol pojedeni medvedovi malici in sem tiste kosmate jezne beštije z vseh strani slišal in bi zagotovo Grdina kar tam pustil in sam v avto stekel, kakšnih 40 m proč, če me ne bi bilo preveč strah! Sva se potem udobno namestila v avto in čakala. Usnjeni sedeži za popolno tišino niso najboljši, ker zacvilijo vsakič, ko se premakneš, a to medveda menda ni preveč motilo, saj se je s pokajočimi vejami začel najavljati že okoli devetih zvečer. In ga ne moreš zamenjati za nobeno drugo žival. Sva molčala in uživala predvsem v zvočni predstavi (čez grmovje niti nočni daljnogled pač ne pomaga!), ko je pa malce pred ovco zarulil, saj naju je očitno zavohal (ali pa je svetlobo mobitela videl, saj sem vsem tekstiral, kje sem in kaj počnem), mi je pa gatke v ritko potegnilo, nič ne tajim. In sva ga skoraj do pol enajstih zvečer poslušala lomastiti okoli, dokler prijatelja tako na mehur ni pritisnilo, da sva začela povzročati hrup in z akcijo zaključila. Sva oba menda mehur kar iz avta praznila, kralj je bil pa Grdin, ki je sam odšel po bliskavico! Ga ni bilo nič strah, mi je kriče zagotavljal, kriče, kakor da sva pol kilometra narazen. Pa sem ga vseeno občudoval, če bi bil fleš moj, bi se zagotovo prepričal, da je brez veze, da ga že ponoči vzamem, da si bom že drugega šel kupit…

Ko sva po švoh špricarju domov vozila, je pa prijatelj priznal,da je zadovoljen kljub temu, da ga nisva niti videla niti fotografirala. Da je to definitivno najbližji medved, kar jih je v življenju slišal …

20151003_140212_S 20151003_154000_S 20151003_154007_S 20151005_195723_S 20151005_195731_S 20151005_201017_S

Comments are closed.