ParkeXtreme

Kakšnih deset, enajst let sem redno pisal v mesečnik Park. Vse do njegovega bridkega konca. Zadnjič enkrat pa sem nekaj iskal in v kleti zapazil kup revij. Sem malo pobrskal po njih, se nostalgično nasmejal ob kakšnem članku, potem pa na briljantno idejo prišel. Kaj pa, če bi ParkeXtreme poskeniral in jih nekam na blog prilimal? Saj kaj dosti ljudi tega zdaj ne bi bralo, a dokler je bila rubrika še aktualna, je bila in dobro brana in sodelovanje pri vsakomesečnih dogodivščinah je bilo nadvse zaželeno. So me kar pogosto klicali, da bi naslednjič pa poleg šli, ali pa z različnimi idejami prihajali, kaj vse bi lahko počeli, recimo … No, ideja se mi je zdela super in sem se odločil, da jo bom kar udejanil. Samo takoj je seveda nisem mogel, ker sem pred časom skener v smeti zabrisal. Ga nisem več potreboval plus preveč prostora mi je zavzemal na mizi. Bi idejo lahko zavrgel, saj ne bi bila prva, a ko me je že držalo, sem še malo vztrajal in bolho odprl ter malo pokukal. Skenerjev, kolikor hočeš, cene pa tudi ne pretirane. Sem enemu mail poslal in sva e kar hitro dogovorila. Rabljen skener je zamenjal lastnika in moram priznati, da sem kar veselo in hitro domov se odpeljal, da začnem skenirati. Pa ni šlo tako na hitro, kakopak, saj nikoli ne gre. Sem moral milijon gonilnikov naložiti in kaj jaz vem kaj še vse, da je zadeva zalavfala, ko je pa zalavfala, sem pa skoraj svečano prvi Park noter vtaknil. Da ga poskeniram in nato na pogled vsem postavim. Je skeniralo počasi, se je vse skupaj vleklo ko kurja čreva in sem že računal, koliko dni bom zabušil na to nujno potrebno in lukrativno delo, pa se je na srečo kmalu pokazalo, da je format revije prevelik za moj mali skenerček! Sem poskusil skenirati v dveh delih, čeprav bi to pomenilo ne le dvakrat daljše delo, saj bi moral potem še limati vse skupaj, pa nasrečo ni šlo. Saj sem poskušal, nič ne tajim, dva ali tri dni sem se matral, a je bil rezultat bolj ubog. No, nikakršen! Sem torej skener zabrisal na polico v rumplkamri, kar pomeni, da bo čez leto ali dve romal na deponijo, ko bom prostor potreboval, a puške v koruzo seveda nisem vrgel. sem že preveč časa in truda vložil v zamisel! Sem vse skupaj poskusil fotografirati s fotoaparatom, celo nekakšne nosilce sem si pripravil, pa spet ni šlo. Sem pa za toporabil samo dober dan. No, morda kakšno uro več. Fotoaparat je sicer okej, samo osvetliti nikakor nisem znal, saj direktni fleš ne pomaga, drugih pa nimam. In sem že skoraj obupal, potem je pa nesreča (zanj, seveda!) slučajno Grdina mimo prinesla na kofe. In sem postokal, s čim se ukvarjam, seveda, saj zato pa so prijatelji! In četudi Grdin ne bi sodeloval pri ParkeXtremih od prve številke naprej (tako sva se pravzaprav spoznala), bi ga vseeno požgačkalo. Ker ko on naleti na problem (ali pa samo sliši, da je kdo naletel na problem!), že išče rešitev! Sva skočila k njemu domov po aparat in fleše in marele in stojala in kaj jaz vem kaj še vse, potem pa kar direkt v njegov studio. Pa pustimo ob strani, da je človek ravno zaključil celodnevni šiht! Mene je pravzaprav zadelo težje delo, sem moral kakšnih 50 kil revij nesti, pa še tamalemu sem moral na vse svete obljubiti, da jih ne nesem v zabojnik za papir. Ne, on ni čustveno vezan na revijo, ki je crknila še pred njegovim rojstvom, le v šoli imajo zbiralno akcijo in doma papir zbiramo, dokler ga ne bo odnesel. In 50 kilogramom se on ni hotel kar tako odreči!

No, Grdin je vse nastavil, fleše in stojala in vse, jaz sem revije pa na mojo rubriko vse odprl in sva začela. Ne takoj, seveda ne, ker je prijatelj še avtomatiko nastavil, da je fotkalo na 8 sekund, on je pa samo stran na pravilno mesto postavil. Plus še naslovko ne pofotkal vsako, da ne bo preveč dolgočasno na mojem blogu potem. Ampak tudi delo ni bilo tako zelo avtomatizirano, saj smo z leti velikokrat spremenili format revije in je moral vmes kar veliko popravljati, ampak nekje še pred polnočjo sva z delom končno končala. Pofotkala skoraj 100 PareXtremov in pripadajočih naslovnic! Sem mislil, da mi bo prijatelj vseskupaj na ključek vrgel in bova zaključila z garanjem, a sem seveda delal račun brez Grdina! Je vse skupaj še obrezal (saj je napravil nek programček, da je potem vse enako in hkrati obrezovalo, a vseeno), potem je k vsakemu še majhno naslovnico prilimal, ob ene dveh zjutraj, ko sva končno končala, se je pa spomnil, da ni okej, če niso zloženi po vrsti in je vse označil po datumih, da jih je lahko program zložil po vrsti! Jaz kaj dosti pomagal nisem, sem ga lahko samo občudoval, ko sva sredi noči (ali zgodaj zjutraj, kakor se vzame) končno končala in je bil prijatelj končno zadovoljen z izdelkom, da sva odeketala domov. Ampak linka z vsemi PareXtremi pa še ne bom dal na blog, ker ga nimam. Sva ga pozabila iz njegovega studia poslati na moj mail, tako da ga bom nalimal enkrat drugič. Ko ga dobim. Bova verjetno še kaj popravljala, kolikor poznam mojega prijatelja, bo malo prespal in se spočil in zagotovo potem spočit ugotovil, kaj bi še lahko izboljšal …

No, vmes je pa povezava prišla, ParkeXtreme si lahko preberete TUKAJ