V petek zbor malo pred sedmo zjutraj. V Velenju! Ko sem v zemljevid vtipkal lokacijo in mi je pokazalo, kdaj bi moral vstati, sem takojci poklical Matica, če lahko pridem k njemu že v četrtek zvečer in ni imel nič proti. Še celo liter cvička je kupil, kar je bilo super, da h Katji nisva prišla praznih rok. Sva se namreč mimo trgovskega centra peljala ravno ko so ga zapirali in sem se šele tedaj spomnil, da nisem še nič jedel in da sem pravzaprav lačen ko volk. Imela sva pa samo liter cvička! Katja pa ni bila daleč in sva jo kar poklicala, da prihajava, saj ženske imajo vedno kaj v hladilniku ali pa za na štedilnik postavit, mar ne? Sva potem pri njej pojedla res dobro družinsko pico (je morala iz pižame, da jo je šla kupit!), požrla tisti cviček, ki sva ga ji dala, da nisva prišla praznih rok, ko je bogica za mizo že vidno kinkala (ker nekateri zjutraj tudi v službo med tednom hodijo), sva pa v Hudo luknjo odpeketala in tam blebetala ravno dovolj dolgo, da sva še švoh tri urice spanja ujela pred odhodom na zborno mesto! Jamarski reševalci smo se nato odpeljali v rudnik Mežica in enkrat za spremembo v jamo odpeketali z miniaturnim vlakcem. Po nekaj kilometrih divje vožnje smo izstopili 600 m pod zemljo, kjer je minerska ekipa JRS trenirala širjenje ožin, ostali pa smo z gasilci in rudarji sodelovali pri vaji iznosa ponesrečenca iz rudnika. In je bilo pri obeh ekipah zanimivo. Naši minerji so poslušali, da so malo hecni, ko so rove samo toliko širili in pravzaprav kirurško lupili skalo, da gredo lahko nosila skozi, česar rudarji niso razumeli, da ko oni udarijo, par ton materiala dol pade, naša ekipa, ki je sodelovala pri reševanju z gasilci, je bila pa pohvaljena, čeprav nam tudi ni šlo vse po načrtih. Gasilci so na naš del prinesli nosila s ponesrečencem in na stometrskem skoraj 45 stopinjskem vzponu naj bi jih mi z vrvno tehniko varovali ter jim pomagali. Nosila smo pripeli na vrv, na katero sva se potem z Maticem prek škripca pripela in jim s svojo težo in močjo s hojo navzdol, torej proti njim, krepko olajšala delo. A gasilci so ponosni ljudje in bolj sva midva vlekla, hitreje so oni nosili, tako da skorajda nič nisva vlekla, čeprav sva navzdol skoraj tekla! Sva bila dol na dnu povsem zadihana, gasilci s polno bojno opremo, ki so šibali z nosili navkreber, pa kakopak tudi!
Vaja je uspela, v zahvalo smo 600 m pod zemljo jamarji prvič pili vino iz finih kozarcev, potem smo pa že morali odhiteti proti Logarski dolini, kjer se je začenjala naša mednarodna vaja v naravni jami, v Klemenškovem peklu. Vreme nam je bilo dokaj naklonjeno, saj smo velike šotore za skoraj 70 ljudi postavili še po svetlem in suhi, a čeprav je gospodar hribovske kmetije naokoli hodil le v odpeti srajci, je bilo mrzlo za popizdit! In ker me je na prejšnji mednarodni vaji na podobni nadmorski višini v Paradani avgusta zeblo ko psa, da nisem nič spal, sem se tokrat pripravil. Na poljsko posteljo sem položil armič, da me od spodaj ne bi hladilo, vzel sem tadebelo spalko, veliko dekico iz flisa sem si v Hofferju kupil, pa še kar v flisu sem se spravil spat. Sem se lepo v dekico zavil in v spalko zarinil, ko sem pa zadrgo potegnil, sem jo pa pokvaril! In me je kar malo panika, da bom šel zaradi mraza in posledične nespečnosti spet neprespan v jamo, če ne bom mogel spalke zapreti, zato sem jo popravljal do pol dveh zjutraj, nato pa kljub utrujenosti ob pol treh še nisem spal. Mi ni bilo jasno, zakaj, dokler se po glavi nisem počohal in sem bil moker, kakor da dežuje po meni, potem sem pa v naslednji uri počasi stran metal odvečne sloje, ki so povzročali vročinski udar, da sem končno lahko zaspal!
Vstajanje je bilo spet prezgodnje, tukaj moram biti iskren, a je bila vsaj naša ekipa, v kateri sta bila dva madžarska, dva srbska in dva slovenska reševalca, prav zabavna. Naša naloga je bila izvlek nosil iz osemdeset metrov globokega brezna nekje na 150 m globine, kar ni zelo komplicirano, plus Bizi kot vodja ekipe ni bil preveč zatežen! Si je šel do konca naše etape ogledati delovišče in ko je nazaj prisopihal povsem premočen, ene dve uri itak do sape ni prišel. Pa non stop je bila gužva na naši polički, saj sem kuhal kave in je vonj privabil vse inštruktorje in sogarače in nadzornike iz bližine in daljine. Izvlek na našem odseku je potekal brez težav in tekoče, le zadnji detajl, ko smo nosila predajali naslednji ekipi, je bil tehnično dokaj zahteven, a smo ga izvedli brezhibno, da nas je celo doktor Maksi pohvalil. Verjetno najbolj zato, ker je slučajno tudi on sodeloval pri tem, a kljub temu pohvala vedno godi …
Za ven se je kot vedno, ko je v jami ogromno ljudi, ustvaril čep in je bilo veliko čakanja, a če je družba dobra, kar je bila, ni bilo sile čakati. Enkrat vmes sem napravil povsem začetniško napako in sem Milanu, ki ga je bolela glava, enkrat preveč rekel, da jaz lahko nesem njegovo torbo in mi jo je res dal, da sem potem kuhal vse do ven. Po kakšnih desetih urah jame me je potem prijetno ohladil dež, a ni bilo sile, bolj so po moje trpeli naši šefi. Ko sem se namreč pri njih v štabu ustavil, da sporočim, da sem varno prišel iz jame, so imeli tako vroče, da sem bil, stoječ vsaj en meter od njihovega šotora, skoraj v hipu suh!
V našem tavelikem šotoru pa nato pravcata ohcet, ker je Anžič organiziral tabornike, da so nam pekli in s pijačo zalagali in je bilo skoraj ko v pravljici, ko so srečni ljudje jedli in pili dolgo v noč, da so jim skoraj trebuhi počili!
Domov priti je bilo pa potem seveda tudi luštno, ko si po uri prhanja s toplo vodo priznaš, da morda pa si se v štirih dnevih vseeno malo umazal in usmradil …
