Ko smo na hiši menjali okna, sem se počutil bogatega in sem mojstra vprašal, koliko bi koštale električne rolete. Saj veste, nisem vsak dan mlajši in vsako leto jih bo težje vleči gor, pa čeprav sem jamar. Je mojster tako čez palec udaril nekaj čez tristo evrčkov, kar se mi pri celotni investiciji niti ni zdelo pretirano drago in sem mu kar naročil, naj električne vgradi. Potem je seveda prišel račun in je bilo nekaj čez tristo evrčkov za vsako električno roleto posebej in ko sem plačal, se nisem več počutil tako bogatega. Pa, okej, kaj bi stokal, so pa električne rolete res fensi. Pritisneš na gumb in šibajo gor. Ali dol, kateri gumb pač pritisneš. In dvigaš in spuščaš eno ali drugo ali tretjo ali četrto …, ali pa vse skupaj, kar je pogruntal šele čez kakšno leto Grdin, ko se je malo z njimi igral. In je vse okej, dokler delajo, ko pa ne delajo več, je pa težava. Sta se dve pokvarili in čeprav sem, ko sem okna kupoval in streho menjaval in fasado limal, izbiral najmlajše mojstre, da bodo živi in zdravi za poznejše reklamacije, je ravno tega za okna prezgodnja smrt obiskala in se zdaj nimam komu pritožiti. No, se imam, stokam in pritožujem se, kdor ima deset minut časa poslušati me, ampak šele pri Biziju je moje stokanje naletelo na simpatetično uho. Se je enkrat oglasil pri meni, si ogledal zadevo, zabrundal, da se to zrihta ajncvajdraj, samo neke stvari moram nabaviti in ko sem jih nabavil, se je spet oglasil. In je bil pravi užitek gledat mojstra pri delu. Je imel vse s sabo, razen tistega ne, kar ima vsak mojster pač itak že doma. Je za skalpelni nož recimo prosil in sem mu ga prinesel, pa zanj ni bil dovolj dober, da je menda tako skrhan, da niti aviona z njim ne bi mogel ugrabiti, če bi ga glih hotel, recimo, zato je kar v svoj avto skočil in cel dodaten zaboj z orodjem prinesel. Da je sploh lahko delal. In mi je bilo res malo nerodno, kaj sem mu jaz prej ponujal, ker moje njegovemu ni niti do kolen neslo, amaterski profiji so pač amaterski profiji z drugačno opremo in orodjem! Vmes mu je plina v plinskem spajkalniku zmanjkalo, recimo, in je hotel kar v trafiko po nov plin skočiti, a sem se spomnil, da ga imam jaz še nekje. Sem ga našel in prinesel, pa je moral najprej tisto popraviti, da je sploh lahko spajkalnik nafilal, potem je šele lahko naprej delal. Je lotal in šravfal in limal in izoliral in popravljal, ko je končal in rolete spet delajo na pritisk gumba, je pa še en kofetek v ritko vrgel in si moj jamarski nož medtem ogledal. Ki da je skrhan, da ni bilo ničemur podobno in je vzel diamantne pilice in posebno pripravo za brušenje nožev in ga je nabrusil, čeprav z narejenim ni bil najbolj zadovoljen, da je jeklo slabo. Mi je v dokaz nabrusil potem en drug skrhan nož, ki sem mu ga moral prinesti (saj ga ni bilo težko najti, kar prvega sem zagrabil!), ko je imel ravno zalet, je nabrusil še svojega jamarskega, ko je začel se malo okrog obračati, kaj bi še pri meni popravil, je pa ravno moja predraga soproga prišla in naju prišla pozdravit. Pa sem jo kaj hitro kar v hišo nagnal, da ne bi v zaletu še njo porihtal, pri dobrih mojstrih namreč nikoli ne veš …
