Home > Razno > Blokovsko

Blokovsko

24. novembra 2015

Na kar nekaj osnovnih šol bom moral še letos predstaviti svojo Evo. Saj to imam rad, nič ne tajim, blebetati o sebi, le pri kakšnem literarcu na šoli na povsem drugem koncu Slovenije me moti rana ura. In se vedno znova borim ko lev, da bi bil moj obisk čim kasnejši, pa mi žal nikoli ne rata. Ker ljudi, ne vem, zakaj, sploh ne moti, da mora nekdo recimo vstati že ob 7h zjutraj! Ta nekdo sem v tem primeru jaz in prav nobenemu se ne smilim. Pravzaprav niti ne razumejo. Razumejo šele, ko jim povem, da bi literarca imel raje ob 4h zjutraj in se zamislijo, kako bi se oni ob tem počutili, a seveda ne moreš ene cele šole prisiliti, da pridejo na pogovor s pisateljem ob 4h zjutraj. Še posebej, če sem ta pisatelj jaz. Bi bila to dvojna kazen …

A sem ljukav tudi jaz. Si poiščem prijatelja ali prijateljico blizu kraja nastopa in priskakljam že večer prej na zastonj večerjo, edini problem je pri tistih, ki stanujejo v bloku. In so ženskega spola. In niso poročene. Pa problem kakopak ni v meni temveč v blokovskih sosedih. Ki so čuječi, ko da smo na robu vojne. Nič nas ne sme presenetiti pa to! Mi je zadnjič prijateljica pripovedovala, da je pozno zvečer pozvonilo pri njej in je soseda dva štuka nižje prosila, če lahko obiski umaknejo avto. A kako je vedela, da so obiski s tistim avtom ravno pri moji prijateljici dva štuka višje? Poslušala je obisk hoditi po stopnicah in tako ugotovila, kje se je zaustavil! Pa potem pridi k takšni neporočeni na obisk, saj mimogrede izbruhne škandal! Dobro, nisem jaz po juhi priplaval, bi lahko poropotal še nadstropje višje in se potem vrnil nadstropje niže čisto potiho, a v konkretnem primeru to ne bi bilo izvedljivo, ker invalid nad njo nima obiskov in bi vsi takojci vedeli, da gre za poskus diverzije. Kar bi vzbudilo še hujše sume …

Ampak, ja, malce sem zašel. Živim v hiši, na srečo, tko da s sosedi nimam težav, so se pa težave nepričakovano pojavile tam, kjer sem jih najmanj pričakoval. Žena predraga mi je v hrbet skočila! Sem zadnjič enkrat stol popravil in kakor se rado zgodi pri tovrstnih popravilih, ni šlo vse, kakor je bilo načrtovano. Žal. Pa saj kaj dosti me ni presenetilo to dejstvo, bolj me je, če sem iskren, presenetilo, da je toliko časa držalo! Evo, skoraj od avgusta, to je kar nekaj mesecev. Ponosen sem, pravzaprav. A sem včeraj ponoči (oziroma, danes zjutraj bi bilo bolj prav reči) gledal film, se prijetno gugal na lastnoročno popravljenem stolu, srkal kavico in kadil, ko se je kar nenadoma poleg mene pojavila moja predraga soproga. Po izrazu na njenem obrazu sodeč je bila nekaj jezna, pa usta je tudi se mi zdi v jezi odpirala, samo noben glas ni zapustil njenih ust. Sem se že ustrašil, da jo je kakšna bolezennapadla, a ko mi je slušalke z ušes snela, se je tudi zvok pojavil. Jezen! Da ne more spati. Sem sočutno pokimal, jah, kaj čmo, v leta prihaja tudi ona, ker sem se spomnil, da se je že nekaj dni pritoževala, da je cele noči budna. Potem je pa kar izbruhnila, da ne more spati zaradi cviljenja in škripanja mojega stola. Da naj si grem pod urgentno novega kupit! Sem na uro pogledal in ugovarjal, da ob pol petih zjutraj ni nobena trgovina odprta in mi je že po stopnicah grede zasikala, da internet je odprt in da naj se znajdem, pa še to je dodala, da hoče vsaj pol ure spati pred šihtom in da naj dam mir, drugače bo mene na tlako namesto nje poslala! Evo, te grožnje sem se pa ustrašil in ko sem se na stol nazaj zavalil, da si film do konca pogledam, slušalk si pa še nisem na ušesa poveznil, je ta res zaškripal, da mi šlo čez možgane! Sem si potem film do konca kar stoje pogledal, saj ni bilo več veliko, v posteljo sem se pa spravil, ko je predraga moja v službo odhajala. Da je ne bi budil, ko bi se v posteljo kobacal, saj veste, uvidevnost pa to. Če ste poročeni, morate pristajati na kompromise in biti morate čuječi, Poslušati, kaj vam partner govori.

No, jaz poslušam, ampak stola si pa nisem novega naročil, sem samo spet popravil, a tokrat na drugačen način. Boljši. Sem celo v trgovino skočil po košček cevi in so imeli natančno želen premer, dolžino so mi pa odrezali, kolikor sem potreboval. Vse skupaj za 56 centov, pa saj nisem mogel verjeti! Sem doma potem vse skupaj inštaliral po novi zamisli in sem se, ko sem končal, kar z umazanimi rokami potrepljal po hrbtu, kako dober sem. Ampak sem res. Ko je predraga mi soproga domov prišla, sem jo kar oblečeno in obuto v svoj kabinet zvlekel, da sem se pohvalil, kakšen car sem, pa je nekako skeptična. Kar me v bistvu žalosti. Sem skakal po stolu ko bebec in prav tako sem se verjetno tudi smehljal od veselja, ker ni nič škripalo, pa je nisem povsem prepričal. Da zaenkrat naj mi bo, je dejala sumničavo, ampak da ko bo čez teden ali dva začelo škripati in ropotati, v kar sploh ne dvomi, da bo, bom moral pa nov stol kupiti. In sem obljubil, kaj sem pa hotel, ampak jaz vem, da tokratna nadgradnja pa bo držala. Majkemi da bo!

Comments are closed.