Ivje

Sem zadnjič enkrat govoril z Markom Z. po telefonu in med milijon nepomembnimi informacijami mi je postregel tudi s to, da mora it vozilo malo bolj k bloku prestavit. Sem najprej pomislil, da on vozilo z verigo k bloku priklene ali kaj podobnega, da tam iz zida kakšna rinka ven štrli, zato je seveda moral pojasniti, zakaj bo napravil, kar bo pač napravil. Da ne bo vozila z verigo priklepal, le če je bližje bloku, so okna zjutraj manj zamrznjena in mu ni potrebno energijo z ribanjem ivja s stekel zgubljati že navsezgodaj. Moram priznati, da se mi je kar malo hecno to zdelo in so se mi ranoustajajoči še bolj kot sicer zasmilili. Jaz teh problemov nimam, ko vstanem, ponavadi sonce svoje že naredi namesto mene in ivja skoraj nikoli niti ne vidim, zelo pogosto pa celo sneg stopi in mi niti kidati ga ni potrebno. Zato tudi nikoli nisem vedel, zakaj imajo nekateri avtomobili na steklu z zunanje strani prek noči recimo karton, sem vedno mislil, da kaj skrivajo, da lopovi ne bi videli …

No, danes sem moral pa zelo zgodaj vstati, ker me je pot v ptujsko knjižnico čakala. Ja, sem se, boril sem se, da bi bilo srečanje s pisateljem čim kasneje, itak da sem se, a me je gospodična brez razumevanja za mojo stisko zavrnila. Itak da me je, ona je morala vstati celo ob pol petih zjutraj, pa še majceno hčerkico ima, ki jo je vmes budila, tako da je v tekmovanju, kdo je manj spal, ona tokrat zmagala. Čeprav sem šel jaz takrat, ko je ona vstajala, šele dobro spat …

Kakor koli, ko sem kofetkal v dnevni sobi in kar stoje malo Dnevnik in Delo prelistaval, da na pot ne bi odšel neiformiran (je pa res, da v časopisu ni bilo nič, kar ne bi že par uric prej na internetu prebral), sta ko dva zombija vstopila moja sinova. Mislim, onadva nista bila zombija zaradi rane ure, le verjetno me spoznala nista, ker me (vsaj mislim) tako zgodaj še nikoli nista videla … Sem jima začetek dneva uničil, sem prepričan, ker nisem dovolil televizije prižgati, da tako se dneva pač ne začenja in sta si verjetno prav oddahnila, ko sem zaprl vhodna vrata z druge strani. Sem sicer opazil tisto ledeno umetnijo na vseh oknih avtomobila (jaz pač vozila ponoči nisem premaknil bližje k hiši), a je bilo še odločno prezgodaj, da bi jo občudoval. Sem kar sedel v vozilo, kresnil in speljal. Proti jutranjemu soncu, kakopak. In se je sonček, ki v bistvu še ni vzhajal, uprl v ledeno umetnijo narave na steklu mojega avtomobila in v hipu nisem nič videl. Ja, lahko bi ustavil, itak da bi lahko in zadevo postrgal, saj strgalo in metlico v avtu imam, a bilo je še zgodaj. In sem kar brisalce pritisnil in malo zadevo pošprical z vodo, misleč da bo. In ni bilo, seveda ni bilo! Ne vem, če vi zjutraj v službo se vozite ali kaj in ste že imeli kdaj zaledenele šipe, ki ste jih poskusili z brisalci očistiti, če ste, potem veste, o čem govorim. V hipu nisem videl popolnoma nič. Sem hotel zaustaviti, a je bilo za mano že par avtomobilov in mi je bilo v bistvu malo nerodno, le kaj si bodo bogi ljudje mislili o meni (kakor da me je to že kdaj motilo). Sem stransko okno odprl in navigiral Šveda s pogledom skozi odprto stransko okno, a ker je bilo še zgodaj in jaz v bistvu neprespan, me je začelo zebsti ko psa in sem glavo kar nazaj vtaknil in potem malo po spominu vozil. Saj tam po tistih ulicah sem res že velikokrat peljal, tako da kakšne velike nevarnosti ni bilo, le v dva križišča sem bolj počasi zapeljal, da bi slišal hupanje, če bi koga izsilil, recimo. Vmes sem pa steklo šprical, seveda, saj popolnoma neumen pa le nisem in je tisti alkohol končno začel delovati in sem spregledal. Pa malo neumno sem se počutil, vam povem, kljub vsemu! Sem mislil, da sem zadnjič zmagal, ko sem imel nastop na knjižnem sejmu v Cankarju in sem malo zamujal, zato v parkirni hiši nisem fotografiral, kje sem avto pustil, kar sicer vedno storim. In sem, ko sem se domov odpravil, pošteno plačal parkirnino, potem pa po parkirni trapljal ko en Pepe in pritiskal daljinca, da se mi avto javi. Pa se mi ni, seveda se mi ni, sem šel potem ven in peš nazaj v parkirno hišo kar po cesti, da sem se spomnil, kje sem truplo pločevinasto pustil. Sem se ga razveselil, vozilca svojega, a veselje seveda ni dolgo trajalo, le do izhodne rampe. Kamor sem suvereno vtaknil listek s plačano parkirnino, rampa se pa ni dvignila. In sva potem imela zanimivo debato z eno tetico prek mikrofona, ki mi ni verjela, da nekdo lahko tako dolgo išče svoj avto! A mi je na koncu odprla rampo, seveda mi jo je, kaj je pa hotela, če je bila za mano pa že kolona do Timbuktuja …

Kakor koli, tam vsaj nobenega nisem ogrožal, s temi ledenimi rožami, ki jih nisem zradiral, sem pa, priznam, kar močno v temo brcnil! Bom šel naslednjič, ko se bom kam na pot rano zjutraj spet odpravljal, kar k Marku Z. pred blok v  Škofjo Loko parkirat, ker če tam najdeš dobro točko, ni potrebno nič drsati …

Na Ptuju je bilo pa čudovito. Čudovita knjižnica in čudovita mlada publika. Sem nakladal, kakor znam, pa še na kar nekaj vprašanj sem moral potem odgovoriti, je otroke kar zanimalo, na koncu pa še milijon knjig za podpisati. Sem se počutil kot Brad Pitt, res. No, skoraj …

Za dobro vago so mi pa še knjižnico Mirana Potrča razkazali, ki domuje v obnovljenem dvorcu in je prečudovita. Plus na koncu sem se lahko Dalmatinove Biblije iz leta 1584 dotaknil. Domov je pa nisem smel vzeti, čeprav sem malo namignil, da mogoče pa …

20151130_125952_S