V torek ponoči sem parkiral pri Grdinu in v Fiata sva nametala še njegovo robo. Edino nov jamarski kombinezon, ki ga je ravno s sikafleksom namazal na najbolj obremenjenih mestih (predvsem na riti torej) in se še ni povsem posušil, je previdno položil v vozilo. Sem nato že zapeljal na cesto, ko je začel vpiti, naj zapeljem nazaj in sem zapeljal, kakopak. Sem mislil, da je kakšen kos opreme pozabil, a je prijatelj iz hiše priskakljal s pršilko stexlesa in staro majico in mi je najprej vetrobransko steklo od znotraj spucal, da bova menda sploh kaj videla, potem ga je spucal še od zunaj, ko je imel ravno že zalet, je pa še stranska okna in vzvratna ogledala podrsal. Od zunaj in znotraj kakopak! Sem nekaj bentil, da menda imava kaj bolj pametnega ob desetih zvečer početi, a ko sva se potem vozila proti Čaganki, sem moral priznati, da je bila razlika gromozanska. Ko sem enkrat vmes pa še očala sčistil, je bilo pa sploh ko dan in noč …
V bivak prespat sva šla zato, da se bova naspala, ker sva nameravala v luknjo zgodaj, a sva potem itak seveda blebetala tam nekje do druge ure zjutraj. Vmes je pa prijatelj še en strupen usmerjen studijski mikrofon z ojačevalcem ven privlekel in sva malo eksperimentirala. Sva zadnjič, ko sva medveda dražila, obžalovala, ker ga nisva imela poleg in ga je tokrat pritrogal. Ga je postavil ven, usmeril v hosto, midva sva se pa v bivak zaprla in poslušala. In je bila prava grozljivka, vam povem, ker zadeva potegne tudi sprehajanje kobilice, ki se sliši kot lomastenje najtežjega medveda! Sva seveda tudi eksperimentirala, je šel Grdin 50 m stran in šepetal, če se sliši in itak da se je slišalo, še suh list, ki ga je na tisti razdalji na tla vrgel, je v bivaku zarohnel ko bomba! In sva se itak potem še malo kregala pred spanjem, ker je hotel prijatelj tisto zadevo kar čez noč pustiti, da bi malo poslušala gozdne zvoke, jaz sem bil pa seveda odločno proti, ker sem bil že povsem posran od silnega lomastenja po okolici!
Ko je telefon ob osmih zjutraj odločno prezgodaj zapel, sem vstal samo zato, da bom imel več časa za kofetkanje! Ponavadi kavo spijem v miru, a tokrat je bila to le pobožna želja. Grdina poznam že milijon let, a me njegova jutranja dobra volja vedno znova preseneti. In če je en človek zjutraj nadvse dobre volje, moram jaz seveda biti slabe. Pa čeprav sem se poskušal umakniti malo v hosto, da kofe v miru požrem, to je vedno račun brez dobrovoljnega Grdina! Sem vmes še fotko sončnega vzhoda reševalcu Bojanu poslal, da vidi, da znam tudi jaz zgodaj vstati in je takojci vedel, da me kamin srbi in je poklical. Ima takšno službo, da se lahko veliko po telefonu pogovarja, očitno … Grdin se je vmes spravil v svoj novi podkombinezon in kombinezon in je bil lep ko za revijo, prvič je pa slabe volje postal, ko sem se za fotko naslonil nanj in ga malo umazal!
V luknjo sva se s čudovitega sončnega dne spravila šele ob pol desetih in si v bivaku v Severnem rovu še kofe privoščila, potem sva se pa kar v kamin v Game overju zapodila. In ga vmes še zmerila, da bo vsaj približno uradno. Nekajtedensko lepo vreme brez dežja je Čaganko osušilo, vendar je v kaminu vseeno krepko curljalo. Do konca delovišča, do koder sem zadnjič prisvinjal, sem nameril 111 m, ko sem pa z laserjem streljal proti stropu, ki se ga še vedno ne vidi, je pa zaradi vode kazal napako, le enkrat sem uspel odmeriti 30 m. Zadeva je torej zaenkrat visoka najmanj 140 m, zelo verjetno pa bo šla še višje! Sem merilno napravo pospravil, prižgal muziko in se spravil k delu. Za začetek sem moram premagati malce izbočeno polico, kar je še kar šlo, ko pa sem se potegnil gor, mi je šlo naslednjih 10 minut skoraj na jok, saj nikjer nisem našel primerne skale. Vse v dosegu roke zalito z blatom, zasigano, gnilo! Prav hecno je, kako sem potem napredoval počasi gor in bil zadovoljen z vedno slabšimi sidrišči. Če bi mi kdo recimo v plezališču rekel, da naj sidrišče zabijem v takšno skalo in se nanj potem tudi obesim, bi mu zagotovo rektalno izmeril temperaturo …
Sem potegnil gor kakšnih 6m samo, a mi je to vzelo skoraj 4 ure. In tudi skoraj suha Čaganka z le nekaj curljajoče vode v takšnem času popolnoma zalije! A ni bilo hudega, bi še kar rinil, adrenalin pač greje, pa je na srečo nekaj deset metrov nižje Grdin, ki me je varoval, začel stokati, da je povsem moker, saj je voda, ki je tekla po varovalni vrvi, namakala tudi njega. Sem potreboval še kakšne pol ure, da sem zabil dvojno vsaj približno varno sidrišče in se nato spustil do prijatelja. V srednjem bivaku sva potem pomalicala in skuhala še čaj (je bil kar dober, moram priznati), okoli devetih zvečer sva pa v toplo noč prisvinjala. Prijateljev novi kombinezon je odlično prestal krst. Usral ga je do amena, strgal ga pa ni, čeprav je bil menda enkrat kar blizu!
Sva si še klobase spekla, kofe spila, potem pa pospravila in pičila domov. In sem skorajda še sredo doma ujel, sem dobil sms od Matica, naj si kozarček za Martinovo privoščim, a sem se potem raje odločil za skodelico kave. Je pasala …
