Predraga moja soproga je prišla iz trgovine domov prav slabe volje. Ker je vedela, da jo bo po sobotnem in nedeljskem izletu v visokogorje vse bolelo, je preventivno za ponedeljek vzela dopust. Da pride malo k sebi. In ji je rehabilitacija pravzaprav šla prav dobro od rok, dokler seveda ni srečala gospoda Graha. Ki jo je prav zaskrbljeno vprašal, če je kaj bolna, da je prav slabo videti. In se je potem zasekirala, bogica moja, kako se ne bi, da sem jo tako matral, da še drugi vidijo, da je skor na smrti! Duhoviti javni uslužbenec ji pa seveda ni povedal, da je od mene že prej izvedel, da smo bili družinsko v gorah in se je seveda samo malo pošalil. Še dobro, da sem mu kasneje jaz kofe skuhal, ker če bi mu ga moja predraga soproga, bi bil bolj grenak verjetno. Ne, bolj sladek, ker zdravoživeči prijatelj načeloma kavo pije brez sladkorja … Ko je odpeketal v službo (skoraj sem že napisal, da je odšel na delo!), sem se pa spravil gume na Švedu premontirati. Ker imam zimske tudi na obročih, sem se kar sam poigral, saj raketna znanost gume zamenjati pač ni. Sem bil prav zadovoljen z narejenim, čeprav z nekajdnevno zamudo, potem sem pa bogega Fiata, ki mi bolj ko ne le kot vozilo do jam služi, pogledal. In ugotovil, da je Italijanček pa tudi v letnih gumah še, zimskih pa sploh nimam. In sem se do trgovine odpeljal ter štiri zimske gume kupil, ki mi jih bodo jutri premontirali, ker vsega se pač v enem dnevu ne sme narediti. In ponavadi Fiata sploh ne zaklepam, ker kdo bi ga pa ukradel, lepo vas prosim, ampak tokrat sem pa ga, saj se je s štirimi novimi zimskimi gumami njegova vrednost najmanj podvojila! Zdaj pa naj pride sneg, mi smo pripravljeni …
