Že kar nekaj časa imam nov telefon. Čeprav je prejšnji model pravzaprav glede na zlorabo po jamah odlično zdržal, sem si tokrat kupil takšnega, ki mu vsak prahec ali kapljica vode ne škodi. Torej Galaxija S5 Active. Telefon ko telefon, sem bil prepričan, le ko smo zadnjič odšli v visokogorje jamarit, me je presenetil. Je pozvonilo in zavibriralo in sem že mislil, da me kdo kliče, a me je na ekranu čakalo presenečenje. Telefon mi je namreč čestital za prehojeno število korakov! Napravil sem jih 12973! Se mi tudi sanja ne, kako jih je frdamana digitalna zadeva preštela, a prav tako sem bil pohvaljen naslednji dan, ko smo se vrnili v dolino. Še malo več korakov sem očitno napravil in sem bil pohvaljen za doseženo število korakov plus za dosežen nov rekord. Se mi je prav fino zdelo, moram kar priznati, da me je celo telefon pohvalil (pa itak me nihče drug ni!), zato sem si potem med počitkom zadevo malce ogledal. Je nastavljena na dnevno število korakov 6000, in ko jih dosežeš, si pohvaljen, plus neke točke zbiraš, kaj pa potem s tistimi počneš, pa nisem raziskoval. Pa itak mi je vseeno, saj dnevne norme itak ne bom dosegal, saj se celo na stranišče raje zapeljem, sem pa potem doma dva naslednja dneva vseeno kukal občasno na ekranček, če bo še kakšna pohvala priletela. Ker kakor razmišljam, sem na tistem izletu krepko presegel dnevno zastavljeno normo in bi mi za višek lahko čestitko poslalo še vsaj dvakrat, četudi se sploh ne bi nič premikal. Kar pa sem se! Presneti Korejci, naj se grejo solit …
No, ko sem s hribov domov prišel, me je pa drugo presenečenje čakalo. Imamo mačko Miko, za katero nihče ne ve, koliko je pravzaprav stara in smo z njo nadvse zadovoljni, kar več iz čistega postavljanja pred vrata ne nosi crknjenih mišev, imamo mladega pitbula Pina, ki je skoraj vsakodnevno pri nas na čuvanju (ker deca mislijo, da se bom tako lažje odločil za nakup psa), ko sem iz hribov prišel, sem pa izvedel, da imamo še novo mačko. Fluffy! Se je pritepla od nekod in so jo otroci kar posvojili. Nisem imel nič proti, saj za hrano in vodo imamo, sprehodov organiziranih ne potrebuje, prostora pa tudi ne zavzame bogve koliko. Le toliko sem bil odločen, da se mora z našo Miko zmenit za dovoljenje, da ne bo ravsa v hiši. In so otroci en dan malce pazili, da se vsi živalski stanovalci ne srečajo v istem prostoru, skodelice z briketi in vodo so pa zdaj povsod po hiši. Kar me sicer malo moti, a niti malo ne toliko, kot me je motilo globoko grleno rjovenje naše najnovejše stanovalke. Fluffy torej. Sem iz kabineta odšel raziskat, kje se je zataknila, da tako grozljivo ruli in je tožeč glas prihajal iz kopalnice. Sem bil prepričan, da je najmanj v straniščno školjko padla, a ko sem odprl vrata, sem kar umolknil. Sta jo otroka namreč tuširala, da bo čista, zdaj, ko je naša hišna mačka! Mačka je sicer spuščala najbolj grozljive in srceparajoče stoke, a se nisem vmešal, saj ni moja. Naj se z deco zmeni, oni so jo posvojili …
Aja, pa seveda je Pin spet na obisk prišel in je veselica do neba, ker otroci hočejo, da smo vsi prijatelji in se imamo radi. Ja, itak, mladi pitbul ima mlado mačko rad do nezavesti, jo non stop lovi, prav simpatično ju je opazovati, kako se igrata in kako v igri uživata. Mačka še posebej, celo tako zelo ji je všeč, da sploh ne spleza z zaves dol in dlako ter rep ima tudi vedno nasršene. Verjetno še od tuširanja!
Mika pa vse opazuje od daleč, si misli svoje in na malico pride le, ko je zrak čist. Pa vmes tanovi šamar ali dva pritisne, le toliko, da se ve, kdo je šef …
