Home > BlogXtreme > Visokogorsko blatarjenje

Visokogorsko blatarjenje

7. novembra 2015

Zdajle, ko malo razmišljam za nazaj, se res ne spomnim, zakaj se mi je ideja z Zakrajšek brati v visokogorje v jamo iti, zdela fajn. A saj niti ni pomembno. V petek smo si v Vratih oprtali nahrbtnike in pičili. Od vseh treh sem imel še najlažji nahrbtnik, manj ko 30 kg, brata sta bila obtežena ko bosanska konjička, še posebej Walter, ki je v breg trogal najmanj hladilnik, po videzu sodeč. Kar ga pa niti najmanj ni motilo, da nama ne bi zelo kmalu spred oči izginil! Marko Z. je bil vljuden, se je pretvarjal, da hodi počasi zaradi mene, celo tri čikpavze mi je dovolil, a sva do bivaka IV pod Škrlatico vseeno prišla v 3 urah in 15 minutah! Walter, ki je do gor potreboval dobri 2 uri in pol, nama je prišel nasproti, se je ustrašil, da se nama je kaj zgodilo! Je sicer ponudil, da mi bo nesel nahrbtnik, a sem zavrnil pomoč, ker bi potem o tem zagotovo poslušal na vseh vajah JRS še nekaj naslednjih let. Sem stisnil zobe in potrpel, v bivaku sem pa potem spoznal, zakaj imata tako obilne nahrbtnike. Smo se spravili k večerji in sta imela s sabo prav vso posodo, Marko Z. je pa s sabo pritrogal še 1,5 kg makaronflajša. Že narejenega, le pogreti bi ga bilo potrebno, a pri bratih Zakrajšek nič ni tako enostavno! Najprej sta malce prepražila dimljeno slanino, nekaj kolobarčkov klobase dodala, potem sta šele narejene makarone stresla v posodo. Sem tudi izvedel, da morajo imeti makaroni premer luknje skoraj centimeter, da se meso lepo skrije v cevčico, pa še ena vrsta testenin je bila poleg, na katero se pa nariban sir potem lepo prime. Seveda in kakopak, tudi ribežen za sir sta imela poleg in poseben dimljen sir tudi! Pa različne začimbe v različnih posodicah. Sem ponudil vsaj kruh, pa moj ni bil dovolj dober, je Marko Z. narezal neko svoje čudo s posušenimi krhlji in bogve čim še vse. Saj ne rečem, dobro za zjokat, a ko smo se najedli, sta se kar v posteljo spravila, pa je komaj devet zvečer v dolini odbilo! Sem ju poskušal zadržati za mizo, a ni kaj dosti pomagalo, da gresta spat, ker v bivaku itak ni bilo telefonskega signala in FB! Sta se pol ure še z ležiščem ukvarjala, najprej vsak s svojo ležalno podlogo vesoljsko, nato sta pa še spalki razgrnila, tako vesoljski (in tako dragi), iz posebnega puha kanadskih gosi, da se je temperatura v bivaku takoj na 14 stopinj dvignila. Ko sem jaz svojo spalko poleg razvil, sta pa oba bruhnila v smeh in v smehu kmalu zaspala! Jaz sem ko en srutek tam za mizo potem Sobotno prilogo iz prejšnjega tedna bral, ki je prej nisem uspel, pa ven hodil občasno kadit, ker da bi ga noter pricinil, bi Walter zagotovo nemudoma 113 poklical! Moram povedati, da najtiše nista spala, najglasneje pa tudi ne, ta podatek je pa pomemben zato, ker sam še niti 4 ure nisem spal, ko je Walter že vpil, naj neham smrčati, da to ni za nikamor. Ura je bila pa pet zjutraj. In sem se potem trudil ostati buden, da komandanta ne bi vznemirjal, a mi očitno ni najbolje uspevalo, ker je še kar protestiral, dokler se nisem povsem razbudil in predlagal, da kar krenemo na pot. Potem je pa Marko Z. popolnoma znorel, da naj smrčim ali ne, samo utihneva naj, da ob petih zjutraj nikamor ne bomo rinili in smo skoraj do pol sedmih nato potegnili! Sem potem zunaj ob kavici in čiku sončni zahod čakal ter čez odprto okno opazoval brata, ki sta pripravljala zajtrk. In to vam je poezija, vam povem. Iz nahrbtnika sta potegnila milijon lončkov in potem najprej malo prepražila dimljeno slanino, pa suho klobaso, ocvirke pa milijon začimb in še kaj sem zihr pozabil, v posebnem lončku je imel Walter pa 5 že ubitih surovih jajčk. Povrh katerih je še dva različna sira naribal in poleg ponudil spet en poseben kruh! Ma sem jedel, ko da že dve leti nisem!
Pred osmo zjutraj smo bili že pod steno, ki smo jo morali najprej preplezati, da smo sploh do vhoda v jamo prišli, potem smo se spustili dobrih 50 m v globino gore, tam se je pa vodoraven meander začel, skozi katerega smo se morali zguziti. Ki ni bil ozek, ampak dvakrat sem moral krepko čez rebra pritisniti, da sem sploh čez prišel! Na koncu smo prišli do dvoranice, iz katere je vodil ozek rov, skoraj do vrha zametan z blatom, ki ga je bilo potrebno odkopati. Najprej se je dela lotil Marko Z., ki je kar nekaj časa kopal, nato sem ga zamenjal jaz. Tam, kjer si klečal, je bila majhna lužica in si bil v hipu premočen in usran, da bi kopal naprej, bi se moral pa uleči v povsem mehko mokro drisko. Kar se mi pa ni ljubilo in sem zadevo, ki jo je skopal Marko Z., le poglobil, pa ker imam daljše roke, sem odkopal še par decimetrov naprej, potem sem pa zaključil. Ravno, ko se nama je Walter pridružil. In sva njega poslala malo delat in človek se je v tisto drisko na trebuh ulegel, saj drugače niti ne gre in je kar delal in delal, šele ko je spet prišel do naju, je opazil, da sva veliko bolj čista od njega. In je nekaj sicer nergal, a se nisva dala, da se znava pač bolj paziti od njega.
Okoli enih popoldne smo bili zunaj, v čudovitem sončnem dnevu in smo pri bivaku z veseljem zasvinjano opremo dol zmetali, ravno ko sta dve deklici s Stenarja mimo bivaka prihajali. Smo vsi navijali, da bi se pri nas ustavile, celo Marku Z. sem naročil, naj molči, da jih ne bo splašil, kar je začuda celo upošteval, ampak je Walter ravno tedaj moral gate zamenjati in jih je to verjetno potem usmerilo v počitek malo niže od nas …
Do avta smo potrebovali potem manj ko dve uri in ko smo se v gostilni ustavili na pivu ali dveh (in par kofetih, kakopak, aja, pa dveh kokakolah na dušek eno za drugo) in papici, smo bili še pametni, da smo kar okej, da nikogar od nas nič ne boli, le v avto smo se potem zelo zelo težko usedli, ker je bolj nizek.
In zdaj ju čakam, da prideta spet v Čaganko in da samo kaj poskusita zagundžati čez blato! Ker do Čaganke se vsaj z avtom pripelješ in ne rabiš najprej riniti na 2100 m nadmorske višine, da se zaserješ …

20151106_202218_S 20151107_064206_S 20151107_065500_S 20151107_073054_S

  1. Marko Z.
    8. novembra 2015 at 11:26 | #1

    Celo noč nisem spal, ker sem se bal, da boš pisal koliko si delal in garal… ker veš, da ne rad potem zapisane zadeve negiram… ampak ej, priznam – dobro si se zadrževal 😀

    Lepo in dobro spisano! Boš še kdaj vabljen…

Comments are closed.