Končno je sneg pobelil tudi doline, ampak kakšnega velikega veselja pa mi to dejstvo niti ni prineslo. Saj ne rečem, je lepo, vso svinjarijo zakrije, malce pa seveda tudi oteži jamarsko življenje. Sem danes skočil proti Čaganki, predvsem da sprobam nove zimske gume, čeprav sem vedel, da mi ne bo uspelo. In res je že pri najboljši bistriški gostilni veliko več snega kot v Novem mestu, pri Konfinu, kjer je odcep za Čaganko, ga je pa še veliko več, pa še spluženo ni. A sem vseeno poskusil, itak, drugače bi se mi pika na jeziku naredila, ampak preden sem Fiata povsem zamoril, sem odnehal. Pa ne da bi se mi vrag italijanski smilil, še zdaleč ne, le spomnil sem se, kako sem lani s petko ostal pod snegom. Se je že mrak spuščal na zemljo in če bi še rinil in obstal, me ne bi bolelo to, da je Fiat počepnil, saj bo tako in tako slej ko prej to storil, le po mraku bi moral potem po sveže zasneženi hosti brazdati proti civilizaciji. In prepričan sem, da medvedi prvi dan po snegu niso lih najboljše volje! Da naj že neham s temi medvedi?! Me zdaj nekaj časa ni bilo v Lenkinih koncih in so čisto preveč prepotentni postali, na njene ovce hodijo ko v McDonalds in res bi lahko red napravil, ko sem bil že tam gor, potem sem se pa spomnil, da je pred dnevi lovec tam gor enega s tresočo se ročico malce nerodno zadel, da mu je ubežal, pa sem se opravilu red delati kar nemudoma in dokončno odpovedal. Ja, mi je res nerodno priznati, da se medvedov bojim, ampak si predstavljam, da jezen zaradi snega in besen zaradi preluknjane riti komaj čaka nekoga, na katerem bo stresel jezo …
Še malo več snega bo padlo in bodo zaspani postali, potem bodo pa spet jame in bo o čem pisati …
