Padajoče

Reševalec Bojan je že večkrat ponudil pridno ročico v pomoč v kaminu v Čaganki. Ponavadi sicer prav takrat, ko je spodaj najbolj teklo, a ker je te dni sneg na Poljanski gori stopljen in padavin že nekaj časa ni bilo, sem mu poslal izziv. Če nam bo res prišel kamin splezat al bo samo govoril in obljubljal?! In je zagrabil, kakopak, z Albertom sta v bivak priskakljala že v petek zvečer. Jaz pa tudi, ker naj bi šli v jamo že v soboto ob 7h zjutraj, da ne izgubljamo po nepotrebnem časa, a po pivu ali dveh sem ju le uspel prepričati, da ure nista navila že za malo pred šesto, ampak šele za ob 7h! Ker smo tako dobili urico več spanja, sta tudi onadva malo potegnila v noč in se v posteljo spravila šele ob desetih zvečer, čeprav sta že prej čisto na tanko gledala! Jaz sem se seveda še malo praskal po riti, ker tako zgodaj pač ne zaspim, malo pred sedmo zjutraj je pa kavica zadišala, ki jo je reševalec Bojan skuhal in me je ajncvadraj iz postelje spravila! Smo se k sebi spravljali in Grdina čakali, ki je res prišel točno eno minuto do osmih, kakor je obljubil, v jamo smo se spustili pa šele malo pred deseto, ker je prijatelj poskušal vse živo, od toplega jogurta do mrzlega mleka s pašteto, da sranja ne bi v jamo nosil temveč bi ga že zunaj odložil …
Z Bojanom sva kar dol pičila, da se takojci k delu spraviva, čeprav sva potem v spodnjem bivaku še kofe spila, ker sva zgoraj vsak samo po tri. Moram priznati, da sem bil kar malo ponosen, ko sva v kamin nato plezala in je reševalec Bojan nehote pohvalo izustil, da to je neverjetno, kam ta pizdarija še gre in koliko sva že splezala! Na kurji polički sva se ločila, Bojan se je opremil z vsem za kaminsko plezanje in odvihral do delovišča, jaz sem se pa dobro in udobno namestil, da ga bom varoval. Moram priznati, da čeprav sem se kar privoščljivo hehetal, ko je zaplezal pod tuš, me je privoščljivost zelo hitro minila! Stal sem kakšnih dvajset metrov nižje na majhni polički in ker po meni ni nič teklo, mi je bilo pravzaprav skoraj udobno in potem me je kar malo vest začela peči. Prijatelju v resnici seveda niti malo nisem privoščil zalivanja, celo malo žal mi je bilo, da se nisem jaz spravil plezati namesto njega. Skorajda udobno sem na tisti polički čmuril in kadil, le tu in tam sem mu moral varovalno vrv podati, ko se je potegnil više in jo potem zategniti ter ga tako varovati. Pa seveda sem ga malo v glavo drkal, saj kaj pa naj človek drugega počne. Verjetno je zato tako pogosto kakšen kamen mimo mene priletel, za kazen. Nekega adrenalina ni bilo, saj je prijatelj od tam, kjer je bil, uspel dobro osvetliti dimnik in je ugotovil, da se stropa sploh še ne vidi in da je do vrha še najmanj 50 m, po kakšnih štirih urah mukotrpnega dela (predvsem seveda mojega) pa je zrak zaparal krik, ki ga jamarji in alpinisti najraje slišimo: Paaaaazi! Sem ravno čik potegnil in ko sem se bliskovito povlekel k steni, sem si ga zbil v kombinezon, a na srečo sem bil tudi jaz že dovolj moker, da je takoj ugasnil. Čez sekundo ali dve pa je mimo mene že prižvižgala transportka s fiksi. Tistimi vijaki torej, ki se jih zabija v skalo. Tega seveda še nisem vedel, ko sem jo poslušal padati dolgih 100 metrov in več, le zavpil sem, da sem okej. Potem je bilo malo tiho, nato pa je reševalec Bojan malce v zadregi povedal, da so v globino šli fiksi. Seveda sem ga okaral, da bi lahko enostavno povedal, da ima dovolj in bi zaključila, ne pa da fikse v globino meče, a ni bil razpoložen za šalo. Da on bi še delal, a če ni materiala … Sem se ponudil, da jih grem rade volje iskat dol, če se njemu še ljubi delati, ker pri plezanju se vsaj malo segreješ in kri po žilah pošibaš in je bil takoj za. Vrv, s katero sem ga varoval, sem kar privezal v pritrdišče in se spustil v globino, a fiksov na polici kakšnih 100 m nižje nisem našel, so zgrmeli še nižje, v Game over. Kar bi pomenilo še skoraj dodatno urico plezanja, zato sem obupal. Ni imelo smisla, privezan prijatelj nad mano bi medtem zagotovo zmrznil! Saj lahko bi ga pustil tako bingljati, a sem vseeno splezal do njega, je bil že močno močno podhlajen, več ko štiri ure v ledeni vodi. Saj ko delaš, malo migaš, pa adrenalin in vse, ko obmiruješ, pa ugrizne.
V bivaku v Severnem rovu sva si skuhala kofe, Bojana je pa od mraza kar premetavalo, zato se je zavil v folijo in je bilo malo bolje. Ven nisva hotela, ker sta se Grdin in Albert odpravila na tlako v Južni rov in sva ju morala počakati. Sta priskakljala dobre volje, ko da sta na plaži v Portorožu in ne 250 m pod zemljo. Seveda me je firbec, če sta uspela kaj narediti, odkopati kakšen dodaten meter, recimo, a sta takoj povedala, da ne, da kladiva za kopanje ni bilo tam. Da sta pa vseeno malo širila in kamenje premetavala, kar je pa tudi nekaj. Sem se strinjal, seveda, boljše nekaj kot nič, a ko sta povedala, kje sta kamenje odmetavala, mi je bilo takoj jasno, zakaj na delovišču ni bilo kladiva. Ker je povsem na koncu rova, onadva sta delala pa čisto na začetku. Je Albert povedal, da sta rinila, dokler sta lahko, da naprej je bilo pa preozko in prenevarno! In sem se takojci spomnil na tisti vic, ko je nek model ponoči ključe od stanovanja iskal pod ulično svetilko in mu je sosed eno uro pomagal iskati, potem ga je pa končno vprašal, kje točno jih je izgubil in je model z roko pokazal nekam proč, v temo. Seveda je sledilo vprašanje, zakaj potem iščeta pod ulično svetilko in ne tam, odgovor je bil pa nadvse enostaven – zato, ker je pod ulično svetilko svetlo, tam se pa nič ne vidi …
Bojana je spet začelo tresti, zato sva kar ven potegnila, da se segreje, a je tako potegnil, da je mene pa pregrelo. Sem mu komaj sledil! Nad sedemdesetmetrco sva enega pokadila, med kramljanjem, ko ga je podhlajenega spet začelo tresti, me je pa krepko zaskrbelo. Ne zaradi podhlajenosti reševalca Bojana, temveč zato, ker je zasanjal, da bomo, ko ven pridemo, v bivaku tako zakurili, da bomo kar nagi skakali.
Sva seveda zakurila, pa na srečo ne tako močno, se preoblekla in umila, vsak dva kofeta spila in nekaj prigriznila, nato sta se pa Grdin in Alfred prikazala. Še vedno dobre volje, ko da sta na lotu zadela. Albert se je celo pohvalil, da mu je tokrat prav dobro šlo v primerjavi z zadnjič, ko je bil v Čaganki in se je komaj ven privlekel, le da ga je tokrat pa nekaj pantin zafrkaval, zato sta prišla dobri dve uri za nama. Pa Grdinu je v sedemdesetmetrci etui merilne naprave padel iz rok in jo je moral zatorej splezati dvakrat, vozel, ki sem ga naredil tam na poškodovani vrvi, ju pa ni kaj dosti zafrkaval, saj sta vendar oba jamarja!
Grdin je odpeketal domov, ostali smo se odločili, da bomo šli domov pa zjutraj. Spat smo šli seveda spet skoraj s kurami, vstali smo pa šele malo pred osmo zjutraj, kar je napredek. Če bi imel čas, bi reševalca Bojana zagotovo lahko zdresiral na normalen ritem!
Pri Lenki smo se ustavili na kofe, Albert je pa še tamal sadjevček naročil, ker si ni dobro zob umil, je pojasnil, a ko je videl Lenkino mero za tamal sadjevček, se je kar malo zgrozil. Da to je preveč! Smo mu predlagali, naj ga samo pol spije, a ko je nagnil, je po grlu ponesreči spolzelo vse …
Smo se odpravili domov, reševalec Bojan je pa obljubil, da še letos pride v kamin popraviti, kar tokrat ni do konca naredil. Samo on še ne ve, da bom jaz na vse torbice in pripomočke špagice navezal, da ne bo spet kaj dol padlo in bova morala predčasno končati …