Med obvezno jamarsko opremo je marsikaj, a doslej dežnika ni bilo, zato se mi je zdelo čudno, ko je Grdin zahteval, da ga vzamem, ko se je vozil pome. V letih, kar sva prijatelja, sem se naučil, da kaj dosti ne protestiram ali sprašujem, ker to vzame veliko veliko časa, mnogo več, kot le izpolniti njegovo čudno željo, zato sem tisti parazol enostavno zabrisal v zaboj k opremi in vse skupaj potem v njegov avto. In pozabil na to, dokler se pri bivaku nisva preoblekla in je spet povprašal po dežniku, preden sva se odpravila k jami. No, tukaj sem pa zatrmoglavil, da ne bom še dežnika s sabo v gozd nosil, da imam dovolj drugega na hrbtu in rokah, da tistih par sto metrov lahko tudi o dežju narediva, da se bova v jami itak zmočila. In je pojasnil, da bova vhod v brezno pokrila, da ne bo deževalo po nama. Se mi je najprej zdelo vse skupaj prav hecno, a ko sem se spomnil, kako zelo ozek je vhod in da je brezno v bistvu le 16 m dolga cev brez strehe, sem ga seveda ubogal. In sem potem tisti parazol enostavno nadse potegnil, ko sem se spustil v brezno in res kaj dosti ni deževalo po nama. Pa četudi bi, kaj pa vem. Spodaj, kjer kopljeva podor, je tako ozko, da sem se moral pogosto povzpeti nad prijatelja, kar sem storil tako, da sem se s hrbtom naslonil na steno, z nogami sem se v nasprotno pa uprl. In ker je po stenah teklo, suh pač nisem mogel ostati. Grdin pa še manj, ki je ležal na trebuhu in se z blatom igral …
Ko sva potem v trdi temi zaključila in se napotila nazaj proti bivaku, je pa prijatelj, ko sva hodila mimo vhoda v Čaganko, s prstom pokazal proti vhodu in povedal, da je tam pa tastar vhod v Čaganko. Si nisem mogel kaj, da se ne bi zasmejal, ko sem ga pogledal vsega mokrega in usranega, ampak kot vedno optimističnega do nezavesti. To lahko samo on prijavi, po prvih dveh skopanih metrih! Vmes jih je pa še najmanj 100! Ampak, ja, saj pravijo, da tisti, ki se na koncu smeje, se najslajše smeje. Ali je pa le pozno vic skapiral, kaj pa vem …
