Home > Razno > Kreg

Kreg

29. januarja 2016

Danes sem vstal bolj zgodaj, ker sem imel sestanek in še dobro da sem, ker sem moral na reševalno akcijo. Je klical Grdin, da je že vse besposličarje poklical, kar jih pozna in da sem mu ostal samo še jaz. Če mu lahko nek avtomobilski del iz njegove hiše pripeljem v Ljubljano k mehaniku. In sem sedel v avto, itak, saj sem reševalec. Me je moril po telefonu, kod naj grem in kje naj zavijem in vse, a sem že po treh sekundah pozabil navodila, zato sem mu naročil, naj mi samo naslov sporoči, da ga vnesem v telefonski navigator in ga bom našel. Sem lepo navodilom sledil, ko sem bil od cilja oddaljen le še 30 metrov, je pa Grdin poklical. In itak da je navigator izginil, na zaslonu se je pojavil Grdinov nasmejani obraz. Sem klic prekinil in vrnil navigacijo na zaslon, a je bilo že prepozno, sem falil križišče, ker nisem vedel, da moram zaviti na levo. Sem moral skoraj v New york obrnit, vmes me je pa Grdinov SMS zadel, da sem falil destinacijo in se mimo odpeljal. Itak da sem jo, če me je pa v najbolj ključnem trenutku zmotil! Sem se torej do njega nazaj zapeljal brez navigacije, saj me je že prijatelj ob cesti z divjim mahanjem navigiral. Sem oddal tisti del in zaključil z reševalno akcijo, ker sem bil pa že v Ljubljani, sem se pa odločil, da še do Uroša na kofe skočim. On sicer ni besposličar, ima pa svoj biznis in mora le samega sebe vprašati, če lahko gre na kofe. Ponavadi ga sicer šef na kofe v bližnji kafič ne pusti, mu pa potem milostno dovoli oditi na pivo. Sem ga poklical in ko mi je povedal, da je on pa čisto na drugem koncu mesta, sem tudi od njega zahteval naslov. Da me bo navigator pripeljal do njega brez problema. In me verjetno tudi bi, če ne bi v zadnjem trenutku v avto skočil Grdin, ker tam pri mehaniku itak ni imel kaj početi, da gre raje z mano. Sem lepo po Ljubljani vozil in sledil navodilom navigacije, a se je prijatelju zazdelo, da me zadeva ne pelje po najhitrejši poti, zato je na svojem telefonu zakurblal še svojo navigacijo, bolj profesionalno. In ko je moj navigator zahteval, da zavijem desno, je Grdinov rulil, da naj grem naravnost, prijatelj je pa v zadnjem trenutku začel vpiti, da naj kar na levo zavijem, da te navigacije so za en klinc, da naju bodo do Uroša čez Kuala Lumpur peljale. Sploh ne bom govoril, kakšna je bila videti moja vožnja, ko sem v kakšnem križišču petkrat zamenjal vozni pas, vmes pa poslušal dva navigatorja, ki sta vpila vsak po svoje ter prijatelja, ki je ponavadi pa kaj tretjega zahteval in ko sem poslušal njega, ki je konec koncev iz mesa in krvi, sta pa tista elektronska pomagača začela jamrati, naj malo počakam, da znova preračunata. Je bilo veliko trobljenja in zaviranja na cesti, zato je Grdin svojega navigatorja izklopil in zagnal satelitski posnetek tistega dela, kjer sva se vozila in je on navigiral. Jaz sem svojo navigacijo še imel prižgano in je na vsak način silila na desno, Grdin, ki je buljil v satelitske posnetke, je pa vztrajno zahteval naravnost in sva se potem prav zabavala nad mojim revčkom, ki je moral ves čas nekaj preračunavati. Začuda sta se enkrat vmes celo uskladila in smo sinhronizirano peljali čez nekaj križišč, šele na tistem tavelikem krožišču, kjer so med voznimi pasovi nekakšne ovire, da si ne moreš vmes premisliti, sta se pa spet skregala in potem tiste ovire niso bile nepremagljive ovire. Sem pa vesel, da nobenega polizista ni bilo v bližini! Potem smo nekaj časa spet vozili sinhronizirano, je pa res, da sem v vsakem križiču najprej prijatelja vprašal, če se strinja z mojim navigatorjem in šele potem zavil, kakor je bilo zahtevano. Dokler nisva prišla morda 100 metrov do Uroša, kjer so pa cesto prekopavali. In je moj navigator predlagal, da gremo ene 6 kilometrov okoli, Grdin po satelitskem posnetku je pa predlagal, da parkiram in greva kar peš, da je čisto blizu. Sem tokrat raje poslušal digitalnega navigatorja, ki je predlagal, da se peljemo, kakor da bi poslušal navigatorja iz krvi in mesa, ki je predlagal, da hodiva. Zato je potem ves čas, ko sva se Urošu bližala iz povsem druge strani, nergal, da se voziva ko na Nirberg Ringu. Ali nekaj podobnega, neko dirkališče po moje …

Do Uroša sva prišla in sva parkirala na edino prosto parkirno mesto, ki je bilo z napisom zaščiteno le za dostavo. Ampak je Grdin ugotovil, da lahko mirne vesti parkirava tam, saj je nameraval Urošu dostaviti eno tristo šal in hecov, ampak potem na srečo grožnje ni povsem uresničil, saj je prej poklical njegov mehanik, naj pride po avto. Tokrat svoje navigacije sploh nisem vklopil, sem le prijateljevim navodilom sledil, potem sva pa oba skupaj skočila še do Ticota, da smo skočili nekaj pojest. Na tisti kratki vožnji do gostilne sta se pa glede smeri kregala samo Grdin in Tico, se nisem spomnil, da bi še mojega navigatorja vklopil …

  1. Uroš
    29. januarja 2016 at 23:41 | #1

    @Šini, drugič ko boš v Lj. povej kje si, pa jaz pridem do tja. Hm, sam pol pa ne boš mel kej pisat. Kaj pa če se preselim v še bolj prekopani del Ljubljane?

  2. Tomaz Grdin
    29. januarja 2016 at 13:47 | #2

    Kam bi pa prišli, če bi pisatelji pisali po resnici?! Življenje bi bilo brez smeha, straha, ali česarkoli, kar znajo pričarat. Še dobro, da imamo pisatelje… 🙂

Comments are closed.