Home > BlogXtreme > Pravo kondiciranje

Pravo kondiciranje

11. januarja 2016

Reševalni center Novo mesto je imel danes kondiciranje. Sem bil sicer dogovorjen za tlako v Čaganki, za kar sem menil, da je kar okej kondiciranje, a ker so trije scagali pri tem načrtu, sem zjutraj vstal ob nemogoči jutranji uri in se s kolegi odpeljal proti Brežicam. No, s kolegi in Markom Z., ki se je posebej za to priložnost pripeljal iz Kranja! Si je verjetno rekel, da bo prišel v brežiško jamo, ki je zagotovo bolj čista ko Čaganka in bo potem to luknjo štel med dolenjske luknje, ko se bo naslednjič mojim vabilom v Čaganko izogibal. Kukr, sej letos sem že bil pri vas na jugu, nehi težit! Ga poznam, prijatelja!
No, v Brežicah sta nas Jure in Aleš počakala in smo jima sledili nekam v hosto. In prav klasično po jamarsko se je prav čudovit sončen dan napravil, ko smo parkirali nekje bogu za hrbtom, se preobleki in pičili v hrib! Sem vedel, da gremo v vodoravno jamo in da ne bomo potrebovali pasov in sem celo malo nergal, da kakšno kondiciranje bo to, dokler nisem v zasnežen hrib zagrizel. Je drselo ko sto vragov, kar pomeni, da je Čaganka že tretji par škornjev zgrizla v enem letu in bo treba nove nabaviti, v finalnem, najbolj strmem delu so me pa še takoimenovani soreševalci s kepami obmetavali, da mi ni bilo preveč lahko. Na majhnem platoju, kjer iz luknje na plano voda priteče, smo si malce oddahnili, ko je Jure pa jamo odklenil, sem ga pa po hrbtu potrepljal in se mu zahvalil, da nas niso v njihovo Lisičino povabili. Ko me je začudeno pogledal in pokazal na vhod, ter povedal, da je to vhod v Lisičino, sem pa takoj vedel, da smo ga najebali in sem nehal sam v sebi nergati, kakšno brezvezno kondiciranje bo to in začel glasno bentiti, da so nas zavedli! Da so nas povabili v Jamo nad dolinskim jarkom, sem se usajal in umolknil, ko sem izvedel, da se tej Jami nad dolinskim jarkom po domače reče Lisičina, in da ni njihov problem, če tega nisem vedel.
Kaj naj rečem? Jama je čudovita! Ampak res, vsa čast brežiškim jamarjem, ki jo raziskujejo, a skoraj dva kilometra smo se guzili po ozkih, zaviti, nizkih, potopljenih, blatnih, labirintnih, večnivojskih rovih, največkrat po kolenih in bokih, pogosto po trebuhih in hrbtih, enkrat vmes sem pa lahko celo par korakov vzravnan napravil ter dvakrat se je toliko razširilo, da smo lahko skupaj posedli! Zunaj je zima in sneg in sem, kot navaden jamarski vajenec, oblekel debel podkombinezon, da mi je že po treh minutah popolnoma zakuhalo! Za mano je Aleš užival do nezavesti, saj domačini, ki v jami delajo, vsak kamen poznajo in vedo, kako se kje obrniti in že po nekaj deset metrih me je ponos minil in sem mu dal mojo transportko, da se je on zafrkaval z njo. Je bilo potem malo lažje, ampak samo malo malo! Uroš pred mano je v neki ožini izrazil resne pomisleke, ali bo prišel na drugo stran, jaz sem se pa vanjo zapodil suvereno, ker če je on svojo rit zrinil na drugo stran, potem zagotovo tudi moja pride, sem si rekel. In je prišla, kakopak. V kristalni dvorani smo enega pricinili, prav do delovišča se pa nismo zrinili, ker tam je pa baje res ozko in blatno! Sem poskusil narediti par fotografij tam, pa niti ena ni uspela! Pa ne (samo) zaradi mene, čeprav so prav vsi samo name s prstom kazali, da se iz mene najbolj kadi in da sem dvoranico samo jaz zakadil! So bili prav vsi rdečelični in iz vseh se je kadilo, tako da so fotografije vse motne. Ko smo se hladili, je padlo nekaj šal, zmagovalna je bila Marka Z., ker drugače pač biti ne more. Na odru stoji deček z jabolkom na glavi. Pride indijanec, vrže sekirico proti njemu in jabolko razpolovi. Se prikloni občinstvu, reče I am Winetou in odide. Pride možakar v pajkicah, ustreli puščico proti njemu in jabolko razpolovi. I am Robin Hood, reče in odide z odra. Pride možak v modri delavski uniformi, vrže nož proti dečku in ga zadane direkt v čelo. I am sorry, reče Mujo in odide z odra …
Nazaj je bilo seveda še huje, ker smo pač vedeli, kaj nas čaka na poti! Zadnja sva bila s Ticotom in sva se zatikala do nezavesti (no, predvsem jaz) in kar nekajkrat tudi zgrešila rov. Potem pa nekje nižje ali višje gor zaslišala hihitanje najinih takoimenovanih soreševalcev, ki so luči ugasnili in čakali, saj so vedeli, da bova zabluzila! In nama šele nato povedali, da morava nazaj par metrov in tam potem zaviti ali levo ali desno ali gor. Sladka mala zadovoljstva resnih reševalcev …
Vmes smo še Dejana dočakali, ki je nekaj skočil v Kranj in se nam nato kar sam pridružil. Je in jamo našel in pravi rov do nas! Menda je enkrat vmes neko tetico povprašal, če morda ve za kakšno luknjo tam okoli, pa ni vedela in se je potem sam znašel. Kar me je spomnilo na tistega markacista, ki je markacije risal na planinski poti in je mamco, ki je počivala pod slivo, vprašal, če lahko na njeno češpljo znak nariše. In se je mamca kar strinjala, samo to ni vedela, če bo vedno tam …
Kakor koli, ven smo pritapljali še po sončku, v dolino do avtov sem se pa vsaj jaz kar po riti spustil po snegu. Je bil kombinezon tako usran, da je šlo ko z dobro namazanimi sankami!
Najlepši del vsega je bil pa potoček ob cesti, po katerem smo po jami večidel brazdali. Sem lahko opremo kar tam opral in enkrat za spremembo domov nisem prinesel kepe blata! Pa moram biti pošten ter priznati, da sem še ene dve Čaganki hkrati z Lisično očistil …
Še kavica in radler v bližnji gostilni (no, kakav, gospa me ni dobro razumela) in smo zaključili. Sem doma potem pod tušem, ko sem milijon bušk in modric previdno umival ter bil videti ko kakšen ostareli gepard, razmišljal, da je bilo kar prav, da sem kondiciral tudi v vodoravni jami, ker za Čaganko kondicijo že imam. No, samo za Čaganko jo imam in je okej še v kakšni drugi jami malo poskusiti …
Marko Z. je bil pa tudi zadovoljen. Da sicer se je kot vedno v dolenjski jamah usral do čela, ampak da je Lisičina vseeno boljša od Čaganke, ker tukaj je vsaj jamarski pas ostal čist …

Comments are closed.