Grdin ves olimpijski me je včeraj poklical, da si je delovnik spraznil in če bi kaj v podzemlje skočila. Jaz sem bil manj olimpijski, saj sem moral dva dneva zapored zgodaj zjutraj vstati in sem skupaj komaj kakšnih 6 ur spanca pod kapo vrgel, a jamarskemu pripravniku pač ne smeš jemati veselja. In sem rekel, da grem, vendar ne prezgodaj. Da četudi mu obljubim, pred deseto dopoldne zagotovo ne bom očesa odprl. Je bilo zanj to sprejemljivo in ob enajstih dopoldne sva že proti Čaganki letela. Jaz komaj s tremi kavami v riti in polovico pokonzumiranega Dnevnika, prijatelj že ves razpoložen. Kot vedno. S klobasami in kruhom, da ne bova lačna, ko tlako opraviva. Dan je bil povsem pomladanski, sončen, kakšnih 14 stopinj po občutku! O snegu na Poljanski gori pa ne duha ne sluha. Sva se odločila pet že registriranih jam v okolici Čaganke poiskati in pogledati, če bi iz kakšne morda v Game over lahko prišli, da se ne zafrkavamo več s plezanjem od spodaj navzgor, kar je stokrat težje. Oborožena z vso digitalno tehniko sva jame dokaj hitro našla, potem sva pa vsako posebej z laserjem merila do vhoda v Čaganko, da bova potem točke postavila na karto in takojci videla, kje sva. To je pa že vzelo več časa in ko sva okoli pol petih končala, mi je že krepko krepko krulilo po želodcu. Sva odskakljala do bivaka na hitro malico, preden se v jame spustiva, ko sva pa tja prišla, sem se pa spomnil, da tudi kave že zelo dolgo nisem pil in sem nemudoma skuhal dvojno dozo. Da bi skoraj potem nekaj pojesti pozabil! Še vedno po soncu sva se potem pa v jame odpravila, da še te izmeriva in smeri, v katere grejo, dobiva. Je pa začelo močno pihati in ko sva prišla do prve jame z dokaj velikim vhodom, ki je na začetku vodoravna, sem pa (verjetno) zaradi glasnega gozda na medvede pomislil. Jebemu, kaj pa, če bova v brlog zarinila?! Pri prvi, ko je bilo še svetlo, sem nekako še zbral pogum in pokukal v temačno notranjost, pri drugi me je pa pogum že zapustil. Ker se je sonce skrilo za obzorje, veter pa okrepil. Ja, lahko bi prijatelju povedal, da se bojim, da je morda v jami medved in da mogoče pa ni najbolje, da pozimi, ko se medvedi v brlogih zadržujejo, v vodoravne luknje rineva, a mi je bilo nerodno. Zato sem zbral pogum in kar se da mirno prijatelju podal vrv in mu povedal, da je pa počasi že napočil čas, da gre lahko on prvi v jamo. Da je postal že zelo dober jamar in da povsem zaupam v njegovo znanje in jamarske sposobnosti. Ma, ja, mi je bilo nerodno, nimam kaj tajit, ko je Grdin ves vesel in ponosen štrik zavezal za drevo in se v jamo spustil, navdušen, da je že tako dober jamar (kar seveda je, že nekaj časa!), še bolj nerodno mi je pa potem postalo, ko sem se malo umaknil od vhoda, če bo morda res medveda splašil in za hip obžaloval, da sem telefon v bivaku pustil. Ne da bi na pomoč poklical, temveč da bi snemal …
Pri tretji jami, ki je bila najbolj oddaljena od Čaganke in v katero se mi pravzaprav niti ni ljubilo riniti ne zunaj čakati, sem prijatelju, ki se je spet prvi hotel pognati v podzemlje, omenil, da naj bo previden, ker bi noter lahko bil medved in se je tudi on kar nenadoma potem strinjal, da tista pa morda res ni perspektivna, pri četrti, pri vertikalnem breznu, si je pa sumnjičavo ogledoval ozko cev, ki je vodila kakšnih 16 metrov v globino. Da to je pa res ozko. Sem ga prepričeval, da to ni nič, da sva bila že v hujših ožinah in da naj kar gre, da potrebuje trening tudi v takšnih čurkah. Da jaz ga bom pa zunaj počakal. Tokrat se nisem bal medvedov, ker je bila zadeva res tako ozka, da niti medvedji mladiček ne bi mogel noter, le enostavno se mi ni ljubilo matrati. Ozko je bilo pa tako, da mater zagotovo ne bi izostal! Prijatelj se je zarinil v ožino in je za prvih nekaj metrov direktno navzdol potreboval kar nekaj energije in časa in sem bil kar vesel, da nisem jaz na njegovem mestu, da sem že izkušen jamar, ki se ne rabi nobenemu dokazovati in da je res prav, da se pripravniki malo kalijo, ko se je brezno malo razširilo, je pa tudi Grdin začel vriskati. Da to je super trening in izkušnja! Sem bil nadvse zadovoljen sam s sabo, ko sem zunaj lepo na komot kadil, ko sem pa čik ugasnil, se je pa spet veter oglasil. In so začela visoka drevesa trkati druga ob drugo in milijon zloveščih zvokov se je kar naenrat pojavilo in še preden sem v mislih preštel do pet, sem bil že v breznu. Tudi čez ožino! Na dnu sva malce brazdala in kamenje premetavala, preden sva gor odšla, se je pa dilema pojavila. Naj kot izkušen jamar prvi splezam ven, da bom potem prijatelju z vrha pomagal, če se mu kaj zatakne, ker od spodaj mu ne bom mogel? Ampak to bi seveda pomenilo, da bi moral zunaj potem sam čakati, da prijatelj pripleza za mano … Sem potem našel salomonsko rešitev – Grdin bo šel prvi, če se bo zataknil, bodo pa itak reševalci slej ko prej prišli! Še preden sem to odločitev v mislih potrdil kot dobro, sem seveda preveril količino cigaret, ki sem jih imel s sabo, saj reševalci čisto takoj pa tudi ne pridejo! Bilo jih je dovolj in prvi je proti površju torej splezal Grdin …
Pred vrhom, ko je najbolj ozko, se je malo matral in brcal in dihal, a se je na koncu skobacal ven, za njim pa še jaz. Prav tako z malo matra, a brez strahu!
Komaj čakam, da pade sneg in pritisne mraz, da gredo kosmatinci končno spat in bomo jamarji spet komandirji v hosti …
