Moja predraga soproga včasih skuha kaj novega, kompliciranega, po receptu, ki ga sname z neta. Če nam ni najbolj všeč, krivimo tiskarskega škrata, ki se je morebiti prikradel v recept, danes sem pa jaz rižoto skuhal s pomočjo Googla in je bilo škratov v receptu kolikor hočeš. Načeloma bi moral že danes pičiti proti Čaganki, saj naj bi jutri z reševalcem Bojanom kamin plezala, kljub temu, da je pritisnila odjuga in da dol verjetno zaliva do nezavesti. A je bil na začetku tedna še pogumen in neomajen, da greva dol v vsakem primeru, če bo preveč zalivalo, bova pa samo kondiciranje imela, s čimer sem se absolutno strinjal. Kondiciranje namreč nikoli ne škodi. Malo sem se bal, da bo cel teden šefa prepričeval, da naj razpiše delovno soboto, a je še včeraj zagotavljal, da tega ne bo storil. In res ni. Danes je klical, da dol verjetno ful zaliva in da ne bo prišel, ker bi ga pot koštala 50 evrov, kar se mu zdi pa za kondiciranje preveč. Sem najprej pomislil, da je kje v Berlinu in bi bilo res drago, da bi se v Čaganko samo na kondiciranje pripeljal, ko je pa povedal, da je v Ljubljani, sem se pa ustrašil, da je mislil priti s tistim hudim strojem za podiranje dreves, s katerim se v službi igra. Sva potem ugotovila, da se mu le ne ljubi priti in je zato malo stroške napihnil (čas je zlato, je rekel in k stroškom še datum verjetno prištel!), jaz sem pa danes posledično doma ostal. In grem v Čaganko jutri zjutraj. In ker sem ostal doma, je predraga mi soproga predlagala, da pa še kosilo skuham, da se ne bom lih po riti praskal. Da imamo meso in riž in da naj nekaj ščaram.
Čarati ne znam, le klobase in šnicle znam na žerjavico vreči, sem pa iznajdljiv in sem poguglal. Ena rižota pa res ne more biti raketna znanost! In res ni. V receptu je pisalo, da nasekljamo čebulo, jo prepražimo, dodamo zelenjavo, še to malo prepražimo, dodamo meso, ga prepražimo, da postane belo, dodamo riž in dolijemo malo vode ter pacamo nekaj časa vse skupaj, po potrebi pa še vodo dodajamo. Izi bizi, sem si mislil, ko sem čebulo stisnil in v lonec vrgel na vroče olje. Še celo malo sem bil pameten in sem razmišljal, da bom ko Marko Z. na koncu vse fotografiral in na blogu objavil, kakšen šef sem! Medtem ko sem iskal zelenjavo, se je pripalila čebula, ampak na srečo ne do krematorija, samo črne barve je postala. Sem vmes našel konzervo z zelenjavo in čeprav je bila na etiketi narisana večinoma koruza in olive, sem vseeno to noter vrgel, ker drugega pač nisem našel. In sem malo pražil, kakor recept veleva, samo vonjave niso bile najboljše. Vmes sem meso poiskal, ki pa ni bilo piščančje temveč svinjsko, a človek mora pač malo improvizirati, če drugače ne gre, ne?! Sem si rekel, da se prase verjetno samo malo dlje cmari in da bo vse ostalo isto, ampak meso seveda ni postalo belo, temveč temno rjavo. Pa dišalo tudi ni najbolje, a še nisem izgubil veselja. Še vedno sem mislil, da bom na koncu zadevo fotografiral in objavil! Preden sem riž v lonec vrgel, se je pa ravno Katja prek GTalka oglasila. Sem ji povedal, kaj počnem, da nimam veliko časa zanjo. Da moram rižoto mešat. In je bila kratka, da rižote se ne meša, ko sem ji zaupal, da tehnično v loncu še ni rižota, ker še nisem dodal riža, je bila pa pametna in je povedala, da moram riž prej z vodo splaknit. In sem ga, sem ubogljiv in vodljiv in še vedno sem mislil, da bom na koncu vse pofotkal. Riž sem torej splaknil in ga stresel v lonec, potem pa po potrebi dodajal vodo, kakor je recept zahteval. In več sem jo vlival, bolj je nekam izginjala. Verjetno jo je riž vase posrkal, sem si mislil in kar dodajal in dodajal, mešal pa nisem nič, ker to sem si pa zapomnil. Rižote pač ne mešaš, če tako reče ženska, ki vsak dan kuha kosilo! Vmes je enkrat malo začelo smrdeti po prižganem in sem napo pojačal na ful, da je smrad odvajala plus vrata na teraso sem odprl, pa še dobro da sem jih, ker ko sem rižoto malo poskusil, je bil riž povsem trd, na dnu je bil pa že krematorij! In sem pač vse skupaj s piskrom vred čez odprta vrata zabrisal na vrt v sneg. In potem spekel klobase, ki sem jih kupil za v Čaganko, ker te pa znam. In so bile dobre.
Fotke rižote in klobas iz same togote nisem naredil, spodaj je le fotka svinjske nogice, ki mi jo je prinesla pasja nesnaga. Je za božič namreč dobil gumijastega runkajočega prašiča, s katerim si zobe čvrstiš in mu je končno uspelo popolnoma demolirati ga. Zdaj pa ne vem, ali svinjska nogica paše v bio odpadke ali med embalažo ali kam drugam …
