Snežno veselje

Prazniki so hvalabogu minili, pa še sneg je nametalo. Saj ne vem, če je to dvoje kaj povezano, a ker je bilo vse belo, sem starejšega sina končno za volan spet dobil, da si malce šoferske kilometrine nabere. Ki sama od sebe ne pride, a je ne nabira, ker menda nisem najbolj strpen sovoznik. Jaz sicer mislim, da sem, a ko s polnim gasom v križišče s prednostno cesto z neprednostne suvereno pripiči brez zaviranja, je logično, da vpijem. Od straha, kakopak. Mali, no, veliki, pa to vzame osebno. In je užaljen, da kaj vpijem, da sem mu itak jaz rekel, da naj piči. Jaz sem mu rekel, naj pazi, ker bova zapeljala na prednostno, kako je on razumel, da sem rekel, da so signalizacijo spremenili in da je neprednostna zdaj prednostna, se mi pa tudi sanja ne! Pa itak bi moral znak pogledati, če ni povsem dobro razumel, kaj sem mu blebetal. Sem si sam pri sebi rekel, da res ne smem tako burno reagirati, ko je niti 200 metrov naprej mirno zapeljal čez rdečo luč. In itak sem spet vpil in tisto ročico nad vrati stiskal, da je iz plastike kar voda pricurljala, v poden sem pa verjetno vdolbino zbrcal, ko sem na vso moč kot sovoznik poskusil zabremzati! In me spet debelo in užaljeno gledal, da kaj norim, da pešci so že šli čez prehod in da ni pene! Mi je pena na usta prišla, da s takšnim pojasnilom pri polizistih ne bo dobro čez prišel in da mu bodo izpit vzeli in še kazen bo plačal. No, jaz jo bom! Kako naj človek ne nori, lepo vas prašam!? On pa čisto kul vozi naprej, v križišču, kjer bi moral potegniti, pa zaustavi. In bi kmalu v naju prižgal človek, ki je pravilno pričakoval, da se bova po prednostni mirno odpeljala naprej brez zaviranja! Spet sem tisto bogo ročico maltretiral in vodo iz nje stiskal, ker se je pa zaradi tega mladi voznik izživciral, mu je pa avto crknil. Bogpomagi, sem si rekel, pa naslednjič tudi, ko mu je crknil zato, ker so je sistem proti zdrsovanju koles vklopil in je malo zaropotalo in se je zmedel. Sva parkirala in se kakšen dan potem postrani gledala, ko je pa končno sneg prišel, sva pa Fiata vzela in šla trenirat malo na sneg. Da mladi voznik spozna, da je vožnja po snegu povsem druga zadeva. A zanj pač ni, sva v vsa križišča prižgala, ko da sije sonce in je cesta suha in topla. Da imava nove zimske gume in da kaj norim … Ja, sem na parkirišču zdržal ene pol ure, da je on treniral, potem sem se pa doma moral seveda preobleči. Naslednjič bom moral obleči jamarsko švic majico, ni druge. Pa se nisem sekiral za Fiata, če bi ga vsega stolkel, ne bi bilo za 300 evrov škode, a ko je nažigal mimo visokih robnikov in dreves, sem se parkrat kar na strehi že videl!
Najbolj se je pa pasje seme snega razveselilo in je po vrtu norel ko brez glave. Pa tudi on hitrosti zaradi neizkušenosti ni podredil pogojem in je parkrat s polnim gasom proti hiši pritekel in potem na lesenem podu ni uspel zabremzati in je na polno vžgal v steklena vrata. Pa se nisem zaradi vrat bal, te bi že nekako zmogel nova kupiti, le stafordova glava lahko prenese, kolikor pač prenese …
Aja, edino Mika ni navdušena nad snegom, pa jaz tudi ne. Je pa res, da sva oba že bolj pri seniorjih. Mene sicer zelo ne moti, a ko je pred spanjem predraga mi soproga postokala, da nisem skidal in da bo morala v službo zjutraj pot začeti v visokem snegu, sem kot vsak taprav ljubeči mož skočil ven in očistil ene 3 metre dolgo špuro za širino lopate. Da bo dobro štartala. In seveda nisem spregledal, da se je na nasprotni strani v bloku na oknih enepar zaves premaknilo, firbci tudi ponoči očitno ne spijo …