Vznemirjanje

Danes smo imeli jamarski reševalci tehnični dan na Igu. Podebatirali smo o milijon stvareh, malce potrenirali prvo pomoč in oživljanje pri Tinci, ko stare babe veliko debatirali, najbolj zanimivo je bilo pa, ko smo se pri Erkiju seznanili z novo elektronsko možnostjo alarmiranja reševalcev. Okej, zanimivo je bilo zaradi testa, ki smo ga izvedli in so šle zadeve malce po zlu, najbolj zanimivo je bilo pa definitivno opazovanje našega gospodarja Murčka, ki je izpraznil pol skladišča in večino reševalcev razveselil z dobrotami. Mi smo se okoli njega drenjali ko mladi mački okoli živčne mame mačke s premalo seski in pomerjali perilo (no, moram biti iskren, dolge gate je pomeril samo naš dohtar, mrežasto švic majco, ki spada v kategorijo jamarskega erotičnega perila za reševalce s sproženim airbagom pa Matej, ampak res nimam poguma objaviti ne ene ne druge fotke!), gojzarje, pohodne palice, armiče, flise in vse, kar je naš gospodar iz skladišča potegnil, ker se je zadevam počasi začenjal rok trajanja bližati. Kljub temu pa so mu šle stvari vseeno težko iz rok, ker naš gospodar je pač takšen, skrben, z Gorenjske doma in so mu reševalci tudi še potem, ko so že podpisali, da so prejeli določeno robo, vsako posebej pulili iz rok in se za gospodarjeve solzne oči sploh niso menili, trdosrčneži … Edino eno napako je naredil, kakor sem lahko opazil, ko je zaprosil, naj mu gre par reševalcev pomagati robo iz kombija prinesti v učilnico. Itak da smo pri takšnih zadevah vsi pridni in smo vsi skočili na pomoč, le tam pri kombiju potem očitno ni bil najbolj pozoren in je Urbi zagrabil dva platoja piv, da jih not odnese. To je pa po mojem mnenju isto, kot če bi krta postavil v sadovnjak za čuvaja … Sem hodil za njim ves čas in poslušal, če žvižga, kakor sem mu naročil, a mi je nekje vmes na poti ušel spred oči …
Ampak, kakor rečeno, najbolj zanimivo je bilo pa testiranje nove možnosti alarmiranja reševalcev. Je naš novi vodja centra Tanja suvereno poslala kompletnemu novomeškemu reševalnemu centru sporočilo, da se je v Čaganki zgodila nesreča in da naj se z vso opremo zglasimo na dogovorjenem mestu, pozabila pa je napisati, da gre za test. Pa itak smo bili vsi tam, tako da ta detajl niti ni bil zelo pomemben. A smo seveda pozabili na zlatega Mihca, ki službeno traplja nekje po Splitu in je nemudoma poklical Tanjo. Pa mene. Pa Ticota. Pa Anžija … Po večkrat. A smo vsi sedeli na delavnicah in smo imeli telefone na potiho. Potem je seveda poklical še nekaj članov kluba, ti so se nato malo med sabo klicali, malo so pa nas klicali, ki smo bili še vedno na potiho. In je bila že prava drama, preden smo ugotovili, da drama sploh poteka in pojasnili ter se opravičili. Je Grdin potem kasneje povedal, da ob takšni informaciji srčni impulz krepko naraste …
A, kakor pravijo, konec dober, vse dobro, boljše je dobiti deset lažnih obvestil o nesreči kakor eno pravo. Čeprav srce pa ob vseh enajstih sporočilih na začetku enako za hip zastane, preden ponori …

Aja, pa vsi, ki smo lani izpit za jamarskega reševalca naredili, smo zdaj diplome dobili. Diplome o opravljenem izpitu za jamarskega reševalca. Le jaz je nisem dobil. Ker da itak hodim samo v eno jamo in sem torej upravičen le do naziva jamarskega reševalca iz Čaganke …