Home > Razno > Zaupanje

Zaupanje

25. januarja 2016

Ko sem se že pred osmo zjutraj vozil po predelih Slovenije, kjer še nikoli v življenju nisem bil, pravzaprav za večino topografskih imen sploh še slišal niti nisem, sem se nekajkrat prav po hrbtu želel potrepljati. Res sem bil kar ponosen sam nase, da tako zgodaj trapljam okoli, čisto bogu za hrbtom, da ker car sem! Slepo sem sledil navigacijski napravi in čeprav me je ženski glas spravljal ob živce, ko mi je ves čas ponavljal, da vozim prehitro (ka pa baba frdamana ve!), sem se enkrat vmes prav zgrozil, ko sem pomislil, kaj bi se zgodilo, če bi napravica riknila. Mislim, niti sanjalo se mi ni, kje sem in kam moram iti! Le rdeči črti sem sledil, v bistvu od križišča do križišča …

Saj ne rečem, sem občudoval lepoto, res sem se vozil po lepih, urejenih krajih, a če bi navigacija crknila, bi zmrznil. Sem enkrat vmes peljal mimo Petrola in sem se skoraj zjokal od ganjenosti, da sem vsaj nekaj domačega videl na poti! Ustavil nisem, sem že v Novem mestu štiri kofete kupil (bi tri, a je četrti zastonj!) in okoli osmih sem že tretjega žulil. Res sem bil kar ponosen sam nase! Je enkrat vmes predraga mi soproga poklicala, če nisem morda zaspal in sem bil kar malo užaljen, saj sem bil že nekje čisto na drugem koncu Slovenije, pa tudi kaj dosti nisem mogel klepetati z njo, saj se je bližalo križišče in ker imam navigacijsko napravo na telefonu, se nisem imel kaj za zafrkavat. Sonce je sijalo vse močneje in se prebijalo skozi oblake in mrzlo ozračje, meglice so pričarale prav nestvarno podobo pokrajine, po kateri sem taval in v bistvu sem užival, ko sem tako spoznaval svojo prelepo domovino. Enkrat vmes sem se očitno približal meji s Hrvaško, ki zelo verjetno poteka ob vijugavem potočku, kar sem vedel tako, da je temu potočku prav do meandra natančno sledila rezilna žica. Tokrat sem jo videl prvič v živo. Bolano! Politikom bi bilo resno potrebno izmeriti telesno temperaturo. V riti, ne v ušesu, v ušesu izmerjena bi zaradi vakuuma v njihovih glavah verjetno dala napačen rezulat …

Ko sem parkiral pred knjižnico v Šmarjah pri Jelši, sem bil zgoden. Spet sem se skoraj potrepljal po hrbtu! Sem imel čas še zadnji kofe požret plus potem še enega v knjižnici, ko smo čakali, da se je velika dvorana napolnila z otroki in učitelji. Sem skoraj malo treme dobil, ko sem videl, koliko jih je, a me je trema kar hitro minila, saj so otroci večinoma prebrali mojo Evo in so imeli kar veliko zanimivih vprašanj. Nekatera bolj resna, druga bolj hecna. Nekdo je vprašal, kako je bil kaznovan eden od junakov moje knjige, ki je napravil neko neumnost, pa kazni nisem omenil. Lahko bi si jo sicer izmislil, saj sem pisatelj, a sem dovolil, da si jo je sam mladi mož zamislil. Zagotovo si je zamislil hujšo, kakor bi si jo jaz. Nekoga je zanimalo, kaj bi svojemu sinu napravil, če bi tako kakor glavni junak knjige zbežal od doma čez pol Evrope in sem po pravici povedal, da bi mu najprej ušesa potrgal. Naj otroci vedo, da pobeg od doma ni šala, ne?! No, ena od učiteljic je (ne na odru) priznala, da je do konca upala, da bo glavni junak na koncu umrl. Kar me je malce šokiralo, priznam. Dokler ni povedala, da bi bilo to bolj vzgojno za otroke …

Ko je bilo nastopa konec in sem že kofe videl, se je pa šele začelo tapravo garanje. Sem moral namreč vsem knjigo podpisati in se z vsakim razredom posebej fotografirati. Otrok pa več ko 100. Podpisov je bilo pa še več, ker jih je večina zahtevala še podpis na roko! In so imeli za pisanje po koži tudi posebne flomastre!

Fotke z učenci pa verjetno ne bodo najboljše. Ko sem namreč domov prišel, me je predraga soproga pogledala in povedala, da imam narobe oblečen pulover. Da sem kmet, pa ni dodala. Vsaj glasno ne …

12592_n 126426_n 12642651__n

Comments are closed.