Home > BlogXtreme > Čagankarjenje

Čagankarjenje

29. februarja 2016

Ko smo načrtovali malo večjo akcijo v Čaganki, je bila v deželi praktično že pomlad. V začetku nas je bilo 27 in smo imeli že kar težave, kam vse vtakniti, kljub temu, da je Čaganka prostorna jama, pa je na srečo prišla slaba vremenska napoved in so predvsem tisti, ki jamo že poznajo, začeli pametno odpadati. Prvi je junaško odpadel reševalec Bojan, ko sem mu poslal fotko zasnežene okolice bivaka, da naj se jebemo s tistim kaminom, da on se tega več ne gre, enkrat vmes je klical še Bor in si med pogovorom verjetno zatiskal nos, da bi zvenel bolj prehlajeno, kljub snegu in mrazu pa se nas je na koncu vseeno zbralo 17 junakov. Citrar, Vasja in Toni so nas čakali že v petek zvečer v najboljši bistriški gostilni in v bistvu sem se jih kar malo ustrašil, ko niso niti dveh švoh špricarčkov počakali, da oni bi šli, da jutri je jama … Ponavadi tako resnih in odgovornih in urejenih jamarjev nimamo na obisku, in ko sem potem v soboto ob 7h zjutraj nadzoroval, da bodo dovolj skupnih stvari za bivak na dnu vzeli (ker smo imeli res veliko robe za dol spraviti), sem jih hotel kar se da obtežiti. So namreč predvidevali, da bodo na dnu v dveh urah in sem se bal, da bodo nove hitrostne standarde postavili! Ob osmih so izginili v jamo, ob desetih so jim pa že sledili Tom, Erki, Grdin, Blaž in Ksenija, ki so se namenili v Južni rov. Nekaj čez enajsto so se proti dnu podali Anži, Podpečan in Matic, nekaj po dvanajsti je pa prva trojica po jamskem telefonu sporočila, da so v bivaku na dnu in da so čist gnili, da samo nekaj pojejo, se malo pogrejejo in pičijo ven. Da jih je na poti dol povsem zalilo … Po tem javljanju smo morali zato skoraj malo na silo v jamo nagnati še Tičarja in Aleša, ki sta se na dno odpravila za dva dni, Jasna in Tico sta pa v bivak v Severnem rovu odnesla novo plinsko kartušo in pol kile kave. S Klemijem sva nato malo zunanji bivak pospravljala, brala ter pripravljala robo tudi za najino dvodnevno akcijo na dnu. Nekaj čez sedmo zvečer so se iz srednjega bivaka javili vsi garači iz Južnega rova ter prva (zalita) trojica z dna, da malicajo, kofetkajo in imajo sploh vesel žur, zanimalo jih je pa predvsem to, na katero mesto se je uvrstil Prevc. Ko smo povedali, da je zmagal, se je vpitje menda slišalo do površja … Z dna sta se javila tudi Tičar in Aleš, če bi pogovor snemali recimo za kakšen dokumentarec ali kaj, bi se na posnetku slišali predvsem piski. Ker je bilo veliko kletvic, saj sem Alešu obesil dolgo gumijasto cev za na dno, ker nameravamo enkrat napeljati vodo bližje bivaku. In se je, kakopak, tista cev zatikala vso pot dol in je menda prijatelj pogosto mislil name …
Jasna je skuhala cel kup golaža in ko so okoli desetih mokri in premraženi garači začeli kapljati ven, jim je prav prijal. Zadnji so iz jame malo pred polnočjo prikopali garači iz Južnega rova, ki so bili vsi veseli in polni elana, verjetno predvsem zaradi ženske članice ekipe, ne zato, ker so rov podaljšali skoraj za 5 metrov!
Okoli dveh zjutraj sem vse nagnal v posteljo (večina jih je spala na podstrešju bivaka), ko so okoli štirih zjutraj prišli ven pa še Anži, Podpečan in Matic (jamo so poglobili za kakšnih 15 metrov in kar za nekaj metrov tudi podaljšali), smo pa zakurblali agregat, da napolnimo baterije, ki bi jih s Klemijem čez par ur vzela na najino akcijo na dnu. Pa še ni dolgo ropotalo, ko se je z vrha že oglasil Erki, da če smo čist neumni al kaj, da smo agregat postavili pod vrata podstrešja, da bomo vse zadušili …
Malo pred deveto zjutraj me je Klemi vrgel iz postelje in tako hitro že zelo zelo dolgo nisem bil v hipu buden. Je namreč predlagal, da na dno ne bi odšla za dva dni, ker se je sneg začel topiti in je še bolj zalivalo, da bi le pičila dol, par ur širila meander, potem pa še isti dan ven. Sem se z vsemi štirimi uprl, da nimam ne kondicije ne volje za takšno akcijo, da če dol ne bova prespala, da se tega ne grem, potem sem pa predlagal akcijo v Južnem rovu. Se je Klemi kar navdušil za to zamisel, edina težava je bila delovna oprema, ki je ostala na dnu in čakala na naju. Sama namreč ne bi prišla ven …
Sva po jamarskem telefonu poklicala v globino in zbudila speča zmatrana prijatelja in ju razveselila z novico, da morata z dna poleg svoje opreme pritrogati še tisto, ki naj bi jo ven prinesla midva. Da midva ne greva dol, ker so razmere v jami preveč nečloveške, Jure in Aleš pa morata itak ven priti ne glede na vse … Domnevam da zato, ker je bila zgodnja ura, ampak Jure je mirno odvrnil, da ni problema. Da bosta robo prinesla vsaj do Severnega rova, kjer bi jo midva s Klemijem lahko potem vzela in ven odnesla …
Sva se potem kar nemudoma v Južni rov odpravila, da si ne bi spodnja dva kaj premislila, še ne dve uri potem mi je bilo pa že žal, da nisem šel raje na dno. Se mi zdi, da v Čaganki še nikoli nisem tako trpel kot tokrat. V Južnem rovu imam za sabo najmanj dvajset akcij, a tokratna je bila najhujša. Milijonkrat sem se zataknil, še večkrat udaril (enkrat celo z macolo po licu, ker je tako malo prostora, da po kamnu tolčeš par centimetrov od obraza), neštetokrat sem se napičil na ostre razdrobljene kamne s komolci, koleni, boki … Ampak že prejšnja ekipa je rov krepko podaljšala in le še dobra dva metra je manjkalo do malo večje dvorane, kamor bomo lahko vsaj odbite skale umaknili, zato sva s Klemnom kar grizla in grizla in grizla, čeprav mi je šlo vmes kar parkrat na jok. Na koncu sem noge že zarinil v dvoranico, a sem ugotovil, da rit pa mimo nekega roglja, ki ga prej nisem opazil, ne bo šla, zato sva odnehala. Sva se napotila v bivak v Severni rov, da si skuhava kofe in vzameva opremo, ki sta jo spodnja garača pustila, ko sva tja prišla, sta si pa prijatelja ravno juho kuhala, zavita v astrofolije. Sam sem bil popolnoma zbit in brezvoljen, ampak ob pogledu nanju sem se nemudoma nehal smiliti sam sebi. Na poti sta bila že od enajste ure dopoldan, čez vse ožine in jebe ju je ves čas prala ledena voda, Aleš se mi je pa kar zasmilil (ki je dan prej povedal, da je ženi obljubil, da bo doma v nedeljo zgodaj popoldne), ko me je vprašal, če je že tri ura. Bila je pa pol osem zvečer … Smo potem družno odsvinjali ven, Klemi naprej in malo hitreje, da bo zakuril in kaj skuhal, mi pa po vojaško za njim, s pesmijo na ustih, če nam ni glih v grlo teklo … Okoli pol enajstih je Čaganko zapustil še zadnji vojak, torej Aleš, bivak je bil pa tako zakurjen, da smo potem kar v gatah večerjali. Smo se na hitro oblekli šele, ko sta kakšne pol ure kasneje, torej ob pol polnoči, po hosti proti bivaku pridrvela dva avtomobila. Smo se usrali, da so kakšni lopovi, ki nam hočejo silo storiti, pa so bili le Tom, Anži, Grdin in Tico (se je pripeljal iz Ljubljane), ki jih je zaskrbelo, kje se toliko časa potikamo! So vsi imeli že oprano opremo (Tom je imel tudi opran in čist avto, ki zdaj to ni več), pa niso bili zelo slabe volje, ker je ni bilo potrebno spet umazati. Kofe smo jim skuhali, da so lahko potem odhiteli domov poskusiti ujeti še par uric spanja pred novim šihtom, s Klemijem sva pa kar v bivaku prespala in se potem proti domu in prhi odpravila ob bolj kulturni uri …

Danes se mi pa občasno tu in tam kolca, kar pomeni, da udeleženci akcije perejo jamarsko opremo …

20160227_081607_S 20160227_082559_S 20160227_101047_S 20160227_101800_S 20160227_121941_S 20160227_124511_S OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA  OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.