Home > BlogXtreme > Občutek za čas

Občutek za čas

3. februarja 2016

Grdin je polno zapacan z delom, kar pomeni, da najbolj trpi njegova rit. Po cele dneve namreč sedi pred računalnikom. Jaz nisem zapacan z delom, a tudi pri meni najbolj trpi tisti organ, na katerem sedim, saj je najbolj obremenjen in ga najbolj uporabljam. In potem vse boli in med stokanjem pride zamisel, da bi šli pa v Čaganko en štrik zamenjat. Da to je pa ajcvajdraj, niti akcija ne in da sva pred polnočjo doma, čeprav se od doma odpraviva zvečer. Pa sva nekaj koristnega naredila za jamarje in varnost, saj bo konec februarja v Čaganki spet velika akcija, pa še razmigala se bova.

Ob šestih sva sedla v avto, v jamo sva se odpravila ob osmih zvečer. In mi je bilo že med hojo proti vhodu v Čaganko jasno, da se bova namatrala. Jaz sem imel s sabo vrtalnik, kladivo in vso kovačijo, poleg seveda obvezne jamarske opreme, ki tudi nekaj kil nameče v transportno vrečo ter vode, Grdin, še neizkušen, je pa stometrsko vrv zagrabil. Je mislil, da je pameten. Da bo dol nesel sto metrov štrika, ker dol ni tako težko, gor bo šel pa lažji, saj naj bi vrv na stropni odrezala in bi jo vsaj 60 metrov v jami ostalo. To je bilo sicer res, ni pa pomislil, da bo enako dolgo staro vrv potem tudi ven nesel, le da je bil tisti kos krepko krepko težji, saj je bil popolnoma zapacan z blatom!

Načrt je bil enostaven – dol, zamenjati štrik, malo blato pod njim očistiti in ven pičiti. Izi kondiciranje torej z nekaj koristnega dela. Pa nama zaradi zasedenosti in obremenjenosti dol niti ni šlo kaj hitro, plus potem na delovišču se nama je rahlo zalomilo. Najprej sva vsaj pol ure razmišljala, kako bi smer drugače speljala, pa nista nič pametnega ugotovila, potem se mi je pa še vijak na stropni utrgal, ko sem ga poskusil odvijačiti. Pa saj to ni tako velik problem, sem pač potem eno uro telovadil v zraku in zabil novo pritrdišče, večji problem je bil v psihi. Namreč, jamarske zadeve so narejene, da zdržijo tudi v najhujših jamskih pogojih. Ko privijačiš rinko, na kateri potem obvisiš 40 m nad dnom, ta mora držati! Ko se je pa vijak odlomil, ker ga je nekdo pač premočno privijačil, pa udari dvom. Sem bingljal potem v zraku in popravljal in preopremljal, Grdin je pa kakšen meter stran od mene visel in mi orodja podajal. Saj bi mi lahko dal verjetno vse naenkrat in bi si zadeve razobesil po svoje, a ker je dvom udaril, sem raje videl, da je poleg mene. Sem nekako računal, če bom v globino zgrmel, bom hitro še njega zagrabil, da mi bo v nebesih družbo delal …

Sem se nato z rahlo tresočimi nogicami vseeno spustil na dno stropne, kmalu se mi je pridružil še prijatelj. Potem sva pa v dlani pljunila. Sva se namreč odločila, da bova blato spucala na poti do vrvi in sva v ta namen s sabo prinesla tudi kelo, zidarsko žlico po domače. Sva malo blatarila in kmalu ugotovila, da je blata preveč, da nama nikoli ne bo uspelo vsega očistiti. Zato sva raje začela na pot valiti velike kamne. Bistvo vsega je bilo namreč to, da jamar na škornje ne dobi preveč blata, ki ga potem med plezanjem po vrvi nanese nanjo. Vrv, ki sva jo zamenjala, sploh niti vrv ni več bila, le še kepa zdrizastega blata, po katerem jamarska oprema sploh ne deluje! Sva bila pridna ko mravljici in v bistvu molče delala, ko dva otroka v peskovniku. Enkrat vmes je sicer Grdin omenil, da sploh nima nobenega občutka za čas, da se mu niti sanja ne, ali je ura deset zvečer ali enajst. Meni se tudi ni niti sanjalo, koliko bi lahko bila ura, šele v bivaku na površju sva se informirala. Ko sem pokukal na telefon, mi je bilo kar malo hecno, ko sem videl, da je ura že krepko čez dve zjutraj. Saj jaz se kaj dosti nisem sekiral, mi je bilo vseeno. Ko pridem domov, skočim pod tuš in v posteljo in je, prijatelj je imel pa zjutraj sestanek in sem kar vedel, da bo on pa lahko doma samo pod tuš skočil, posteljo bo moral pa preskočiti. Ker seveda nisva šla takoj domov, sva si še juho skuhala, sva bila lačna ko volka. Pa ni bila najboljša. No, je bila, ampak ker sem v liter vode, kolikor jo je potrebno za eno vrečko, zlil dve vrečki, je bila slana ko sto mater. Me ni zelo motilo, saj sva med plezanjem ven veliko potu prelila in nama je sol lahko le koristila, malo sumim, da je okus pokvaril šnopc. Prijatelj se je namreč zgrozil, ko je videl skodelici, iz katerih naj bi juho pila, da tam je pravo leglo bakterij, ki jih morava prej ubit in je zadevo s šnopcem razkužil, kar je verjetno malo okus pokvarilo. Kaj pa vem. Pa tudi o higieni imam svoje mnenje, saj piskra, v katerem sem kuhal in ki je bil tudi ubibože, pa ni videl in razkužil, da o njegovih blatnih rokah in obrazu pa sploh ne debatiram …

Še največ časa sva pa izgubila, ko je prijatelj na svoj telefon vpil. Ga je nastavil, da bo napravil eno fotko, kako se prehranjujeva, sprožil ga je pa z glasovnim ukazom. Ker ima tak fensi pametni telefon. Ampak če mene prašate, ni bil preveč pameten, telefon namreč, saj bolj je prijatelj čiz vpil ali viski, kar je beseda sprožilec, bolj je bil telefon glup in ni slikal. Sem nekako kar videl vprašaj nad telefonom, ko je samo sedel tam in nič reagiral!

Na koncu je Grdin tako vpil ukaze za fotkat, da se mu je en krogec iz juhe prilimal na sapnik in je malo manjkalo, da ni umrl in je kašljal in krehal in hrkal in skakal, jaz sem medtem pa končno lahko malo juhe pojedel, ki je prej nisem mogel, saj moraš med fotografiranjem mirovati …

In, ja, jaz sem nekaj po pol peti zjutraj umit legel v posteljo, prijatelj se je moral pa verjetno na sestanek še pripraviti. Se mi je vse tiste minute, dokler nisem zaspal, res kar malo smilil …

  OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.