Danes smo imeli na Igu inštruktorji in vodje reševalnih skupin jamarske reševalne službe potrjevanje statusov. Ob nemogoči jutranji uri sem najprej zdrsal led z mojega vozilca, preden sem se presedel v reševalski kombi, pa še s kombija. Ob osmih zjutraj smo pa že na polno debatirali in modrovali, poslušali predavanja in se pravzaprav kar zabavali. Po kosilu smo se pa na sonček preselili, med gasilce, ki so tudi imeli vaje. Miha nam je pokazal reševanje ponesrečenega jamarja s prečnice, kar je kar zahteven manever, ki zahteva zelo veliko znanja in improvizacije, a še preden smo se tega lotili, je do mene ves navdušen pritekel Tico in povedal, da gasilci za vaje uporabljajo povsem enak avto, kakor ga imam jaz. Da je pokukal noter in da ima stikalo za spuščanje oken boljše kot moj, da ga bo kar ven zbrskal. Nisem imel nič proti in sem tisto stikalo mirno v žep spravil, a še preden se je Miha spravil k manevru, je spet Tico pritekel, da je tudi zadnji brisalec boljši od mojega, ki pravzaprav ne dela. Le da pravega orodja nima. In ker smo reševalci, ki ljubimo izzive in improvizacijo, smo tisti brisalec ajncvadraj sneli, potem so v vrečko (žep je bil že poln) romali pa še amortizerji za zadnja vrata, antena ter še nekaj malenkosti, le motorčka za zadnji brisalec nam nikakor ni uspelo sneti. Preden je Tico predlagal, da bi pa še amortizerje sneli, kar je že večji podvig in bi bilo morda lažje, če bi naslednjič kar svoje vozilo gor pripeljal in ga zamenjal, se je pa Miha spravil na manever. Pa še dobro, ker je tudi reševalec Bojan začel brskati med tam naloženimi razbitinami, če je kakšen Ford kot ga ima on! Miha je s prečnice rešil Tanjo, ki zelo veliko kilogramov nima, a je bilo vseeno zelo zamudno in zakomplicirano, preden jo je spravil na varna tla. Po kratkem aplavzu, ko je že mislil, da je iz tahudega ven, je pa na prečnico splezal še Bizi, možakar z več ko stotimi kilogrami v kombinezonu in se tako zapletel v vrv, da bi ga bilo brez lestev pravzaprav nemogoče rešiti. Če bi se mu to zgodilo v jami, bi ga verjetno tam pustili viseti, naj razmišlja, koliko krofov je pojedel za pusta in zakaj, ker smo bili pa na soncu, smo ga pa kar z lestvami rešili, da ne bi Greenpeace priletel in ga nazaj v vodo porinil. Potem se ga je Miha spravil reševat in je moral pokazati vso moč in znanje, da mu je uspelo. Malce proč so imeli pa gasilci svojo vajo, so zadimili neko hišo in potem gasili in trenirali, mi smo k njim kukali in jih občudovali, oni pa k nam. Ampak moram pa vseeno poudariti, da je naša vaja manj smrdela …
