Home > Razno > Šopek

Šopek

25. februarja 2016

Z Grdinom sva vse pripravila in pičila proti Čaganki. No, on je pripravil avto, ki ga je imel že usranega in sva se z njegovim odpeljala, jaz sem pa vse ostalo pripravil in na bencinski kupil še kofete. Gor pa pomlad, o snegu več ne duha ne sluha! Sva odskakljala do jame, ki naj bi jo odprla, sem iz avta vse lepo prinesel, še celo plinski gorilnik, da si bova kofetek med garanjem skuhala, ko sem pa vrtalnik vzel, da bom par lukenj zavrtal v skalo, se mi je nad glavo pa vprašaj naslikal. Ker sem res vse vzel, kavo, džezvo, plinski gorilnik, sladkor, mleko v prahu, vrtalnik, sveder … Pa vrtalnik ni delal! Ker sem pozabil akumulator! Sem pa vzel polnilec za akumulator, samo z njim si nisem imel kaj pomagati!

In ko sem stal tam ko en bogec, je zadevo v svoje roke vzel prijatelj. Dobesedno. Je imel v avtu in macolo in špico in štango in vse in je premikal skale, jih lomil, razbijal in vse, jaz sem pa kofe kuhal in fotografiral. Vsaj to, da nisem bil povsem brez dela. A tiste jame, zaradi katere sva prišla, brez vrtalnika ni imelo smisla naskakovati, zato sva v bližini še tri nove našla, da sva imela kaj početi, ko sva bila že tam in je prijatelj spet na roke spet vse premikal, jaz pa na roke fotkal. Sva eno luknjico končno toliko razširila, da bi se po mojem mnenju jamar lahko že not zarinil, prijatelj pa ni bil istega mnenja. Da je preozko. Kar je bilo morda res, a med poskušanjem zrinjenja v luknjo sem ga že najmanj stokrat pofotkal in nisem imel kaj več fotkati in sem kar sitnaril, da naj proba, da zdaj je že tapravi jamar. Se je obotavljaje zarinil v luknjo, ki je bila res ozka in sem ga spodbujal, dokler končno ni pravega vprašanja postavil. Da not bo že prišel, not, samo kako bo pa potem ven se zrinil?! Sem ga potolažil, da naj kar pritisne, da sem jamarski reševalec, še prej sem se pa seveda pozanimal, če je ključe v avtu pustil. Da bom šel po pomoč …

Tudi ena velika skala majava prav na vhodu me je malce skrbela, ampak sem potem za vsak slučaj še filmček začel snemati, če bi ga slučajno ujelo, ker bi bil to na Tubi potem zagoto mega hit, dokler ni začel prijatelj stokati, da kaj bo, če se pa nanj zvali kot na tistega modela, ki ga je ujelo ob skalo za 127 ur, dokler si ni roke odrezal in v bolnišnico odskakljal. Sem ga spet potolažil, da naj se nič ne sekira, da snemam in da bo slaven, pa pod skalo ujetega bi tudi pustil vsaj 128 ur, da rekord podre, če bi hotel … Kakor koli, se je potem zrinil v jamo, ki se je kmalu žalostno končala, tudi ven se je izstisnil, zato so mu malo perutničke zrasle in se je v naslednji dve že bolj junaško zarinil. Pa sta se tudi tisti dve končali neslavno, zato sva se kar proti domu odpravila. Vmes je pa v gozdu na črto zabremzal, se je spomnil, da mu je predraga naročila, da mora kronce prinesti domov. In me je spraševal, če vidim kronce, ker sem pač sedel na desni, a sem videl samo zvončke, dokler prijatelj ni izstopil iz avta in si belo bingljajočo zadevo bolj od blizu ogledal. In so bile kronce, ne zvončki, kar sem potem tudi jaz videl, čeprav kronce od blizu prej še nikoli nisem videl. Sem si enega prižgal in še en petrolov kofe spil, sem mislil, da bo to hitro, a pri mojem prijatelju nič ne gre hitro. Je moral kronce domov prinesti s čebulo. To je skor isto ko korenine, samo da čebulo lahko ješ v solati, korenin pa najbrž ne. Je imel celo majhno motikco s sabo, človek se je res pripravil! Sem ga ene pol ure opazoval, potem mi je pa hecna ideja na misel prišla – kaj pa, če bi še jaz ženi domov prinesel šopek?! Ker tam je bilo tistih rožic res milijon in ker jih nisem rabil nabrati s koreninami, sem bil ajncvajdraj fertik. S polnim naročjem. In sem stal potem ob cesti ob avtu ko ena žalostna prodajalka vijolic ter razmišljal, kaj naj zdaj s tistim naredim, ker v žep jih pač nisem mogel dati, potem sem pa kofetek petrolov zagledal. In sem jih kar noter stlačil in se mi je vse skupaj kar dopadlo, da se mi je nasmeh razlezel od ušesa do ušesa, vmes se je pa po cesti avto pripeljal. In mi je bilo ful nerodno, ko je možakar buljil v tisti šopek, če bi ustavil in ga hotel kupiti, bi mu pa zagotovo eno okrog ušes primazal …

Ko sem doma pozvonil, da so mi ključ od garaže prinesli, da bi spravil opremo, me je pa najprej sin debelo gledal s tistimi kroncami v kofe embalaži, potem pa še predraga mi soproga. Je celo malo okrog pogledala, če je kje kakšna skrita kamera, da sem se še bolj butastega počutil!

Kronce so pa najprej vodo dobile kar v kofe embalažo, samo se mi je potem vse skupaj prav bedno zazdelo in sem jih prestavil v kozarec. Bi jih dal tudi paličnjakom, a jih ne jedo …

20160223_141713_S 20160223_144323_S 20160223_144633_S 20160223_145551_S 20160223_145609_S 20160223_155458_S 20160223_160904_S 20160223_161717_S 20160223_162158_S

Comments are closed.