Trst je naš

Dedek se je razjezil na vnučka, ki je bil ves čas ali pred televizorjem ali kompjutrom, da ko je bil on mlad, so šli v Trst, cel dan pili v gostilni in nič plačali, težili ženskam, na koncu pa še gostilno razbili … Pa pride čez par dni vnuček domov povsem razbit in polomljen in pove, da je isto napravil kot dedek, a da se ni tako srečno končalo. S kom si pa šel, vpraša dedek. S prijatelji, pojasni vnuk. Aja, se zjasni dedku, jaz sem šel pa s partizani …

Ko so me povabili v Trst, naj jim pridem predstaviti Evo, sem se najprej celo malo zgrozil, kako daleč je to, potem pa vtipkal v zemljevid in si oddahnil. Samo urico in pol vožnje! Sem povabil še Grdina, ki mi je razlagal, kako težko je v Trstu najti parking in da naj grem iz Občin s tramvajem, da je to čista dogodivščina in je bil takoj za. Enako nezaupljiv kot moja predraga ni verjel, da sem nekaj čez osem že pokonci in je na srečo še parkrat preveril, ker sem res še malo oči zaprl, a sem potem malo bolj na plin stopil in sva bila pri tramvaju celo par minut prezgodaj. A bi kljub temu kmalu zamudila, saj sva bankovec za vozovnico rinila v nek avtomat, ki ga nikakor ni hotel sprejeti, pa če sva še tako rinila, v zadnji sekundi sva potem vozovnici kupila v bližnji trafiki. Vožnja s prastarim tramvajem je res dogodivščina, še posebej, ko se proga prevesi v hudo strmino, ampak mene je bolj matral napis na eni od klopi, da je tisto sedišče rezervirano za vojne invalide. Ker so Italijani zadnjo vojno zgubili že davno tega, sem prepričan, da tudi invalidov, ki se s tramvaji vozijo, nimajo več in sem si res želel sesti na tisto klop, rezervirano za vojne invalide, konec koncev sem v vojni bil, čeprav kratki, samo invalidnost me je malo hecala. Če bi me kdo s klopi podil, bi ga lahko pogledal v oči in iskreno povedal, da sem vojni veteran, ampak o invalidnosti se pa ne bi mogel zlagati. In potem na tisto klop nisem sedel, čeprav me je res matrala …

Sva imela v Trstu potem še nekaj časa, da sva se skoraj do morja sprehodila, vsaj tak namen sva sprva imela, a naju je na enem od trgov kavica premamila in sva se obali odrekla. Menda sva bila blizu Ponterosu, kjer je pol Juge nabavljalo poceni kavbojke in drugo robo žblj kvalitete, a ker tja nikoli nisem zahajal, sem moral prijatelju verjeti na besedo.

Potem sva odpeketala v Narodni dom v centru mesta, kjer imajo slovensko knjižnico in še preden sva s prijazno knjižničarko Alenko spregovorila par besed, se je v prostor že vsula kopica otrok. Ki so vsi dobili mojo Evo in jo menda tudi prebrali. Pred začetkom sem bil kar malo skeptičen, kako bo vse skupaj potekalo, konec koncev so bili to sicer slovenski otroci s slovenske šole, a so rojeni in živijo v Italiji. A kaj dosti moderiranja ni bilo potrebnega, saj so v zrak že kmalu švignile ročice in otroci so imeli milijon vprašanj. Nekaterim je bila knjiga res zelo všeč in jih je zanimalo vse, vprašanja so bila nekatera res takšna, da sem moral debelo razmisliti. Še bolj pa potem na koncu, ko sem moral podpisati knjige in čeprav imajo otroci povečini slovenska imena, imajo vsi še kakšno po italijansko dodano črko ali kaj. Neki deklici sem moral dopisati posvetilo še za babico, ki ji je bila knjiga tudi všeč!

Res moram priznati, da sem užival, celo tramvaj za nazaj sva ujela do minute natančno. Grdina so še malo vrata priprla, menda je to napravil zanalašč, da bom imel o čem poročati, nekje v Sloveniji sva se še za kosilo ustavila, doma sem bil pa še podnevi.

Ja, hecno mi je malo to, v Trstu je navdušene mlade bralce poleg vsega o Evi najbolj zanimalo, kdaj pride nadaljevanje, v Novem mestu, kjer so tudi vsi sedmošolci dobili knjigo, pa nikogar ne zanima. No, mogoče kakšen Italijan napiše mladinski roman, pa ga bodo povabili …